Ne le Esimit in Maxi Jena
Za nami je 44. Barkolana, tradicionalni jadralni Jesenski pokal, največji dogodek leta za Trst in pravi praznik za vse mesto. Tako ali drugače se z dogajanjem okoli regate soočijo prav vsi, ki živijo na tem območju, saj trajajo prireditve ves teden, priprave na eno večjih regat v Sredozemlju pa še mnogo več. Tudi za trgovce, gostince, hotelirje in muzeje ter druge kulturne ustanove je ta dogodek dokaj donosen, saj se v podaljšanem vikendu po mestu in okolici kar tre turistov. Letošnja izvedba ni bila izjema, obiskovalcev je bilo res veliko, naklonjeno pa jim je bilo v bistvu tudi vreme, saj je bilo z izjemo nekaj kratkotrajnih nalivov suho, temperatura pa zlasti v nedeljo kar zelo visoka.
Dokaj neugodne pa so bile, kot znano, vetrovne razmere na dan regate, ko so se jadrnice pozibavale v mučnem brezvetrju. Čeprav zveni paradoksno, je bila polžja Barkolana izčrpavajoča tako za posadke kot tudi za vse, ki so skrbeli za organizacijo in medijsko kritje. Sam Vasilij Žbogar, dobitnik dveh olimpijskih medalj, vajen vrhunskih nastopov po vseh svetovnih morjih, je bil na koncu izmučen in je dejal, da je malokrat doživel tako stresno in utrudljivo tekmo. Na cilj je od 1750 vpisanih prispelo 20 največjih plovil, celo zmagovalec Esimit Europa 2, najhitrejša jadrnica na svetu, je v bonaci plul polne štiri ure. Drugouvrščena Maxi Jena je zaostala za kar pol ure, polagoma so se čez ciljno črto skobacali še ostali, najprej tretjeuvrščeni Wild Joe in pa lepo presenečenje letošnje izvedbe, lacijski Aniene tržaškega krmarja Vasca Vascotta. Esimit briškega podjetnika Igorja Simčiča, ki je pred dvema letoma postavil rekord trase s pičlimi 56 minutami, je po vseh pričakovanjih unovčil premoč svoje velikanke in izkušenost vrhunskih jadralcev, med katerimi je bil tudi omenjeni Žbogar, taktiko pa usmerja Alberto Bolzan.
Novost tokratne Barkolane je bilo sodelovanje Maxi Jene skipperja Mitje Kosmina z institucijami v sklopu čezmejnega italijansko-slovenskega projekta No Borders Team. Tvorca te zgodbe sta bila tudi zgoniški župan Mirko Sardoč, ki je bil celo aktiven v posadki, in njegov sežanski kolega Davorin Terčon. Poleg nekaterih svetovno uveljavljenih tekmovalcev s slovenske obale pa sta bila na krovu, zaposlena pri jadrih, Čupina talenta Jaš Farneti in Simon Sivitz Košuta.
Če smo samokritični, smo novinarji odločno preveč govorili o teh dveh najviše postavljenih jadrnicah na račun ostalih. Barkolana namreč ni le spopad med maxiji, ampak je zlasti mogočen ljudski praznik, “fešta” manjših bark, na katerih se med plovbo reže pršut in spije kozarec vina. Sončna nedelja je le še vzpodbudila tak amaterski pristop, ki vendarle mora ostati specifika tega edinstvenega dogodka. Ko bi vsaj malo pihalo, bi seveda tudi radi vsi prišli do cilja, v takih razmerah pa so se prej ali slej morali sprijazniti z odstopom in odhodom domov na motorni pogon ali s pomočjo vesel. Zaradi tega pa niso menda prav nič manj uživali.
Ko spravljamo Barkolano 2012 v arhiv, moramo podčrtati tudi pester utrip spremnih prireditev in praznovanja, ki so jo spremljali ves teden na tržaškem nabrežju. Ne nazadnje je za dokajšnjo poživitev praznika – ob slabši glasbeni ponudbi – letos poskrbel festival vina prosekarja, na katerem so poleg gostov iz Veneta razstavljali tudi slovenski vinogradniki s Krasa.
HC
