“Ne izogibajmo se naporom in problemom!”

Bogdan Žorž je priznan slovenski psihoterapevt, predavatelj in avtor ducata knjižnih uspešnic o vzgoji, razvajenosti, stiski, naravi, zasvojenosti, mladih. Doma je iz Dobravelj na Vipavskem, poznamo ga po rednih objavah v reviji in na radiu Ognjišče ter v drugih slovenskih medijih. Je strasten ljubitelj gora in dober poznavalec problemov mladih generacij. Po mnogih strokovnih obiskih med Slovenci v Italiji bo v naslednjih mesecih gost Finžgarjevega doma na Opčinah. Njegove tople besede prinašajo jasno analizo družbenih problemov današnjega časa. Sprejmimo njegove izzive!

Nekaj besed o vašem študiju in katera sta po vašem vloga in bistvo psihologije ter psihoterapije?
Študiral sem psihologijo na ljubljanski univerzi in tam leta 1971 diplomiral. Takoj po diplomi sem se zaposlil na novogoriškem Centru za socialno delo, začel sem delati z otroki in mladostniki in hitro prišel do spoznanja, da mi je psihologija premalo. To je veda, ki proučuje človeka kot osebnost. S pomočjo znanja iz psihologije sem lahko sicer otroka razumel in napisal poročilo o njem, a nisem mu znal pomagati. Odgovore sem začel iskati v psihoterapiji, ki je usmerjena v zdravljenje, v pomoč. Pridobil sem si specializacijo iz geštaltne psihoterapije in splošno evropsko diplomo iz psihoterapije.
V knjigi o razvajenosti trdite, da največji problem ni prevelik odmerek daril, temveč vzgoja, ki ne predvideva odpovedovanja, odrekanja, potrpežljivosti. Zakaj je zdravo (da ne rečem nujno) reči otroku tudi “ne” in kaj konkretnega predlagate staršem?
Res je, ni ključni problem razvajanja količina materialnih dobrin. Tudi v relativnem blagostanju je mogoče dobro vzgojiti otroka in obratno: tudi v relativni revščini je mogoče otroka razvaditi. Pred razvajanjem svari že modri Sirah v Stari zavezi – in takrat zagotovo ni bilo današnjega blagostanja! Bistvo razvajanja je prvič v tem, da otroku izkazujemo prekomerne “doze” pozornosti, naklonjenosti, nežnosti, varovanja. Vse to otrok nujno potrebuje, vendar v normalnih količinah in razmerjih. S temi dobrinami je podobno kot s hrano. Otrok mora dobiti prave količine hrane in v pravih razmerjih – škoduje mu premalo hrane kakor tudi preveč. Drugič je za razvajanje bistveno to, da otroka preveč “varujemo” pred naporom, preizkušnjami, problemi. Otrok odraste brez teh izkušenj, ne zna se soočati s problemi, strah ga je napora, ne zna se samostojno odločati, ne zna se dogovarjati, prilagajati. Vzgoja je priprava otroka na samostojno življenje odraslega. Moramo mu omogočiti, da si nabere potrebne izkušnje – na varen način, v zavetju doma in družine. Starši morajo jasno postavljati meje in zahteve, med katere sodi tudi reči “ne”, ko gre otrok s svojimi zahtevami predaleč.
Razvajenost je celo rak sodobne družbe, pravite. Katere so posledice tovrstne ne-vzgoje v družbenem smislu, v odraslosti in odraslih odnosih, na trgu dela npr.?
Ko govorimo o razvajanju doma, vidimo le družinsko razsežnost razvajenega otroka. Razvajenci so na tej ravni le nezadovoljni, nesrečni, neučinkoviti, neiznajdljivi posamezniki. Tako je bilo v preteklosti, v našem času pa je postalo razvajanje zelo domače, marsikje dobro početje. Starši otroke razvajajo v prepričanju, da jim tako izkazujejo ljubezen, jih varujejo pred travmami, jim zagotavljajo zadovoljevanje pravic. Razvajanje se je razraslo tiho, neopazno, kot se rakaste celice razpasejo v telesu. Majhni razvajenčki so lahko zelo prikupni otroci, delujejo na videz samozavestno, celo zrelo, zato se mi zdi primerjava z rakom upravičena. Posledice razvajanja opažamo na širšem družbenem področju: vse več je nezadovoljnih ljudi, prestrašenih, depresivnih, brez jasnih ciljev za prihodnost. Pomenljivo se mi zdi, da se strokovnjaki, ki se ukvarjajo s sociološkimi raziskavami, ne lotevajo raziskave, ki bi temeljito proučila, zakaj je osebnostnih motenj bistveno več v t. i. “razvitem” svetu kot v deželah “tretjega sveta”. Tam se ljudje resnično bojujejo s pravo revščino, pomanjkanjem, lakoto.
Kako razvajenost uokviriti v čas, ki ga ne določajo več problemi preživetja, pomanjkanja, lakote, temveč blagostanje? Kaj smo na področju vzgoje slabega presegli, kaj pa dobrega odvrgli?
Blagostanje samo na sebi ni krivo za vse pojave, ki sem jih prej omenil. Mislim, da gre zares za vprašanja vzgoje. Z razvajanjem privzgojimo življenjsko držo, po kateri se je potrebno naporu izogibati za vsako ceno, ker je nekaj slabega. Prav tako se je potrebno izogibati problemom – rešujejo naj jih drugi. Odrekanje smo v pomenu izenačili s prikrajšanostjo in pomanjkanjem. Sporazumevanje je postalo “enosmerno” – pravico imam povedati svoje mnenje in drugi me morajo poslušati, nisem pa jaz dolžan druge poslušati in jih upoštevati. Ob sedanji finančni in gospodarski krizi vsevprek govorimo o revščini, o propadu socialne države in tako naprej, čeprav živimo še vedno neprimerljivo bolje kot tri četrtine zemljanov!
Mnogi starši nas mladih so prerezali z avtokratsko, nasilno, patriarhalno vzgojo in zaupali v permisivnost. “Naj otrok sam odloči, naj bo samostojen, svoboden”! pravijo. Pravilno. Se vam ne zdi, da je lahko ta vzgojna metoda le krinka za odtegnitev od starševske odgovornosti? Ali je res, da otrok v odraščanju potrebuje svobodo in hlepi po njej, toda tudi po osebi, ki mu v težavah in novostih zna pomagati, svetovati, ga učiti?
Res je! Svoboda je ena najvišjih človekovih vrednot, lahko bi govorili kar o potrebi po svobodi. Že otrok jo čuti, v vzgojnem procesu jo oblikuje kot vrednoto. Potreba po svobodi pa trči ob drugo človekovo potrebo, ki je za otroka morda še pomembnejša – to je potreba po varnosti. Varnost zagotavljajo samo trdne in jasne meje, pravila, poosebljajo jo trdni starši, ki otroku predstavljajo zdravo avtoriteto. Starši, ki otroku niso avtoriteta, ne morejo zadovoljevati njegove potrebe po varnosti. Ne zagovarjam vrnitve k avtokratski vzgoji – pravzaprav sem vesel, da je presežena. Toda ob odmiku od nje je mnogo staršev šlo predaleč v permisivnost. Namesto da bi bili svojim otrokom trdna avtoriteta, se mu udinjajo kot prijatelji – in v tem vidim veliko škodo! Otrok naj si prijatelje poišče zunaj in sam, starši pa so samo eni!
Katere so značilnosti generacije današnjih najstnikov?
V novejšem času strokovnjaki radi označujejo nove generacije z različnimi vzdevki. Brali smo o indigo otrocih, o generacijah x, y in kaj jaz vem kaj še. Ne dajam veliko na to in mislim, da je tovrstno označevanje bolj ali manj neresno, saj sloni zgolj na opazovanju nekih značilnosti brez poglobitve v ozadje mladine. Genska struktura se ne spreminja tako hitro in današnji mladi niso nič bistveno drugačni, kot so bili pred 50, 100 ali 1000 leti. Je pa res, da danes veliko mladih nosi posledice popustljive, pretirano naklonjene vzgoje.
Gledam 10-letne otroke na avtobusu in se čudim njihovi samozavesti, aroganci, “vsemogočnosti”. Ali se vam ne zdi, da današnjemu otroku manjka otroškosti, naivnosti, sanjavosti? Zakaj najmlajši postanejo tako zgodaj negativno-odrasli, t. j. cinični, izkoriščevalski, “makiavelistični”, ostri, bojeviti? A je ciničen svet res ta naš, realni svet?
O tem sem prepričan. Po eni strani otroku onemogočamo, da bi se spopadal z resničnimi problemi tako, da mu jih rešujemo odrasli, ga ščitimo pred napori, travmami, po drugi pa od njega pričakujemo, da bo zrelejši in bolj odrasel, kot to zmore biti. Vem, da se čudno sliši, toda mnogi naši otroci so danes prav z razvajanjem oropani pravega otroštva. Tudi zato se doba otroštva tako zelo podaljšuje v odraslost!
Se vam ne zdi, da so vse navedene lastnosti odraz kipenja neke nezavedne praznine, da so nekakšna obramba izoliranega individuuma, ki se ne zmore odpreti drugi osebi, ampak se zapira vase, v svoja pravila, svoja prepričanja, svoj osamljeni svet? Ali ni k temu prineslo tudi načelo negativne svobode, ki je samo svoboda “od”, torej brisanje vseh prepovedi in omejitev, ne pa svoboda “za”, svoboda avtodeterminacije, konstruktivna instanca, da nekaj svobodno zgradimo?
V ozadju vsega tega je individualizem moderne dobe, ki je preplavil zahodno miselnost v drugi polovici dvajsetega stoletja. Prav obračun z njim bo eden najtrših orehov v prihodnjih desetletjih, in to tako zelo, da velikokrat rečem: če v zahodni civilizaciji ne bomo zmogli preseči tega individualizma, ki nas zastruplja, se zahodni civilizaciji slabo piše. Na tak način smo na poti propada, na kar že opozarjajo mnogi misleci.
Nekaj besed o problemu komunikacije med otroki in starši. Privacy in vsemoč posameznika prideta tako daleč, da celo v družini posameznik ne popusti in se ne spoji z najbližjimi. Če nihče ne govori, niti do kreganja ne more priti – zakaj sta pomembna dialog in odkritost v vsem in ali je celo kreganje opravičljivo?
Najprej bi rad na pravo mesto postavil vprašanje pogovora, dialoga. Vsi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vzgojo in družino, poudarjajo pomen pogovora. To je sicer upravičeno, vendar ni problem v tem, da je pogovora premalo. Prepričan sem, da se danes povprečni starši celo veliko več pogovarjajo s svojim otrokom, kot so se v preteklosti. Problem je v tem, da so pogovori pogosto preveč izumetničeni, nepristni. Starši se skušajo “lepo” pogovarjati s svojim otrokom. Vedno pa jim to ne uspe, in ko jim ne uspe, se “jim strga”: brez pravega prehoda zdrsnejo v kričanje, zmerjanje, poniževanje, grožnje. Umetno ustvarjamo iluzijo, da je mogoče zgraditi družinsko skupnost brez konfliktov – in zato so razočaranja, ko nam to ne uspeva, tako velika. V vsaki skupnosti, tudi v družinski, nujno prihaja do konfliktov, nesporazumov, razlik v željah in pričakovanjih. Umetnost družinske sloge in vzgoje je v tem, kako se spopadamo s temi konflikti, kako jih rešujemo! Bistvo kakovostnega družinskega pogovora je v tem, da se znamo poslušati in prilagajati. In zato, pa naj se sliši še tako staromodno, je prva naloga staršev naučiti svojega otroka poslušati starše, ubogati!
Katere so sodobne oblike zasvojenosti in koliko jih je?
Odgovor na to vprašanje bi terjal še najmanj tako dolg članek, kot je tale. Sodoben zahodni človek ob vsem, kar smo že dejali, teži k zasvojenosti in zato jih je zelo veliko. Od kemičnih zasvojenosti (zasvojenosti s prepovedanimi in dovoljenimi drugami, zasvojenost s hrano, ki sama na sebi ni droga) do nekemičnih zasvojenosti, pri katerih ne pride do vnosa takih ali drugačnih fizioloških odzivov organizma. V našem času so zelo razširjene zasvojenosti z računalnikom, internetom, mobitelom, glasbo… Kemične zasvojenosti neposredno učinkujejo na telo in načenjajo telesno zdravje. Toda nekemične zasvojenosti, kjer takih neposrednih učinkov ni, imajo v smislu vedenjskih vzorcev, načina komuniciranja z okoljem, duševne stabilnosti in še česa pravzaprav skoraj enake posledice. Zaradi njihove velike razširjenosti mislim, da so danes nekemične zasvojenosti resnejši družbeni problem od kemičnih!
V knjigi Biti z naravo (Mohorjeva, 2001) izražate ljubezen do nje, redno prebiramo vaše gorniške rubrike v reviji Ognjišče, ste član PD Nova Gorica, predavali ste na tečajih za vodnike PZS. Koliko obiskujete gore, kateri kotički in vrhovi so vam najljubši in kaj iščete v njih?
V knjigi Biti z naravo sem naredil neko pomembno povezavo med svojim osebnim odnosom do narave, ki sem si ga privzgojil že kot otrok, in strokovnimi znanji, ki sem si jih pridobil s študijem. Sedanja rubrika Iz mojega planinskega nahrbtnika je pravzaprav nekako nadaljevanje te knjige, čeprav bralec neposredne povezave ne opazi. Rad obiskujem gore, pa ne le gore, naravo nasploh! Že od nekdaj je zame veljalo: če sem utrujen, zbit, “vsega naveličan”, potem mi še najbolj koristi, če grem v vinograd. Tam v naravi, med trtami, svobodno zadiham, se umirim, spočijem. Gore pa mi pomenijo še veliko več. Že v knjigi Biti z naravo sem poskušal predstaviti naravo kot prijateljico, zdravilko in duhovno voditeljico. Da, tudi duhovno! Veliko mi pomeni, denimo, modrost avstrijskega škofa, velikega ljubitelja gora in alpinista Reinholda Steckerja, ki je zapisal: “Veliko poti k Bogu hiti, ena od njih pelje preko gora”! V sedanji rubriki v reviji Ognjišče želim bralcem približati življenjske modrosti, resnice in vrednote, ki jih je mogoče zelo jasno in učinkovito spoznati v gorah. Prav zato nisem nekakšen “zbiralec trofej”, ki bi želel osvajati nove in nove gore. Celo za prehoditev Transverzale (Slovenska planinska pot, op. ur.) sva se z ženo odločila pozno kot za nekakšno dodatno spodbudo, da prehodiva tudi planinske poti, ki jih morda še nisva. Imava pa kar nekaj točk, kamor še posebej rada zahajava. To so Krn in Krnska jezera, Mangart, Mojstrovka, Jalovec, pa da ne pozabim na “svoje domače” Trstelj, Kucelj, Nanos. Tudi Triglav bi dodal sem, še posebej zaradi kapelice na Kredarici, kjer sva redna vsakoletna romarja, od postavitve temeljnega kamna dalje.
Jernej Šček

Bogdan Žorž razkriva težave, ki se tičejo vseh nas

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme