Navodila za vzdrževanje kladiva
Na stopnicah (218)
Kdaj ste nazadnje nesli kladivo na servis? Ali ga popravljali? Verjetno se ob tako neumnem in čudnem vprašanju že kdo mršči … Kladivo je bolj namenjeno za popravljanje in sestavljanje drugih stvari, kot pa da bi samo potrebovalo kakšno posebno skrb – če se zlomi ročaj, ga na novo nasadimo, in če je od cementa, ga obrišemo proč, da se ne zasuši – druge naše posebne skrbi ne potrebuje. Podobno velja za mnogo ročnega orodja. Ampak če ga je veliko, si morda že razbijamo glavo, kako ga pospraviti, da bo najbolj pri roki. Vendar, kdaj pa je večina od nas nazadnje držala v roki kladivo? Ponavadi si večino dneva pomagamo s precej bolj “naprednimi” napravami: računalniki, tiskalniki, telefoni, delovni stroji, televizije, radii, slušalke … Marsikatera hiša je polna takšnih in drugačnih elektronskih naprav; poleg tega imamo še avto, ali morda motor, pa kolo, smuči. Za udobje bivanja še pralni stroj, pomivalni stroj in klimo. Sodobna družba nam je prinesla neskončno tehničnih možnosti, kako si olajšati življenje, si ga olepšati in si priskrbeti zabavo. In seveda ves nabor materialov, pripomočkov in orodja za naše hobije. A za to razkošno “orožarno” praktično v vsakem domu plačamo drago ceno: za vse to je treba skrbeti! Pospravljeno mora biti na svojem mestu; za marsikaterega od teh pripomočkov je potreben električni priključek in še nekateri drugi kabli; nekateri potrebujejo reden servis, celo če se ne pokvarijo; z njih je treba brisati prah in paziti, da po njih ne polijemo juhe ali da jih otroci ne razstavijo; če jih želimo uspešno uporabljati, si moramo vzeti čas, da preučimo navodila in jih ustrezno nastavimo; v škatli z mnogo podobnimi zadevami jih včasih iščemo zoprno dolgo. In seveda, ko pride na trg nov model, je treba staro zamenjati. Kombinacija ugodnih popustov in dobrega oglaševanja nas v današnji družbi obilja rada prepriča, da kupimo tudi stvari, ki jih trenutno ne potrebujemo, ampak “utegnejo priti prav”. Tako sem se sam moral v Hoferju ali Lidlu kar lepo zdisciplinirati, da niti ne pogledam polic na sredini – no, saj ima verjetno vsak svojo “šibko točko”, kjer želi imeti več, kot je zanj dobro. Stereotip pravi, da ženske pa obleke in čevlje. Kot odgovor na to se je pred nekaj časa pojavil tako imenovani minimalizem – ampak to je pogosto pomenilo, da so ljudje metali mnogo stran, ampak nič manj vedno znova kupovali “za vsak primer”. Tako tudi metanje stran postane še ena od skrbi, ki jo imamo z množico svoje imovine. Zato si je smiselno za vsako stvar, za katero nas popade, da bi jo “naselili” pri nas, postaviti vprašanje, če si tak prostor – in našo skrb, ki jo zahteva – res zasluži. Ali pa bo čisto znosno živeti tudi brez tega. Tako se pralnemu stroju in hladilniku v tem imenu verjetno ne bomo odpovedali; nobene potrebe pa ni, da imamo vsako bluetooth napravo, kar so si jih ljudje izmislili. Da ne omenjam “pametne hiše” (IoT) – s tem je redno precej več dela kot pa posebne koristi; prikladno je, da lahko s telefončkom nastavim klimo, da se prižge kakšno uro prej, predno pridem poleti z morja; upravljanje luči z glasom pa je že očitno zadeva, ki se sliši precej bolj imenitno, kot je v resnici, razen morda za ljudi z gibalnimi težavami. Raje imam, da mi ni treba za menjavo stikala za luč naročati serviserja in ne izgubljati živcev s pisano vrsto protokolov, s katerimi te naprave komunicirajo med sabo; in potem na koncu morda še ne delajo, kot si želiš. Tako se naša lenoba in želja po udobju obrne proti nam – namesto, da bi morda opravili nekaj dela “na roko” ali vključili kabel v napravo, imamo še več dela z vsemi temi napravami in pripomočki; od jutra do večera bi lahko počeli samo to – jih optimirali, povezovali, nastavljali … in vse tisto našteto prej v tem pisanju. Zato si včasih lahko najbolj poenostavimo življenje, če v njem ni preveč pripomočkov, kakorkoli paradoksno se to sliši. Ker si v skrajnem primeru lahko marsikaj sposodimo – ali pa kupimo, ko res potrebujemo.
