Naturopatski nasveti (192)
Na začetku razmišljanja o svetu otrok in odraščanja si je vredno zastaviti nekaj vprašanj: Kako odraščajo naši otroci? Kako jih vzgajamo? Kako jih hranimo? Jim prisluhnemo? Jim stojimo ob strani? Kako skrbimo za njihovo zdravje?
Kaj sploh je zdravje? To je stanje popolne harmonije fizičnega in psihičnega, telesa in duha, ter socialnega okolja, v katerem posameznik živi. Kako pa v današnjem svetu odraščajo otroci? Kot v divjini! Seveda ne odraščajo v pragozdu, ampak v divjini zapovedi zunanjega sveta: mode, lažnih podob in tehnologije.
Kako naj torej vzgajamo svoje otroke? Le tako, da smo pozorni na materialne dobrine, da poskrbimo, da ima naš otrok novo torbo, hlače, jopič ali najmodernejše slušalke? Ga bomo učili, naj vrednost in priljubljenost določa zgolj po zunanji podobi, ki je lahko tudi lažna?
Vse, kar sem zapisala doslej, seveda ni nič novega, in gotovo mi boste pritrdili: “Joj, res je grozno, le kam gre ta svet”!? No, zdaj pa se vprašajte še: “Kaj pa jaz lahko naredim, da bi bil svet boljši”? Kot vedno je najprej treba začeti pri sebi.
Vsakokrat, ko se peljem po ulici, vidim kakšno mamico ali očka, ki se sprehaja z vozičkom. Z dojenčkom se sprehaja po ulici po navadi s telefonom v roki in vedno znova vidim tale prizor: z eno roko poriva voziček, z drugo pa piše sms-e ali pa si prislanja telefon k ušesu.
Le kaj naj si ob vsem tem misli malo bitje v vozičku? Da je telefon del maminega ali očetovega ušesa? In da je ta stvar gotovo dobra, saj, kar počneta mama in oče, je vedno prav.
Oče in mati sta za otroka najboljša človeka na svetu in toliko jima zaupa, da verjame, da, če mamica ali očka “na bubico popihata”, bo bolečina minila. To ni naključje, nevednost ali naivnost, temu se reče zaupanje!
Pa si starši zaslužimo tako zaupanje? Ko imamo otroka, ko postanemo starši, smo pod drobnogledom vse življenje. To pomeni, da smo vse življenje za zgled. Od nas je odvisno, kakšen zgled bomo dajali.
Spominjam se fanta svojih let, ki je živel v zgornjem nadstropju bloka, kjer je stanovala moja babica. Njegov oče je bil alkoholik in ničkolikokrat smo iz zgornjega nadstropja slišali krike. Oče je pretepal ženo in sina. Kar s pasom se ju je lotil.
Fant je zrastel, kot zraste vsak – tako ali drugače. In ko mu je bilo 15 let in se je oče ponovno hotel znesti nad njim, ga je zabodel. Očeta je umoril. Spomnim se, kako so ljudje takrat govorili, da je fant “mamilaš” in pokvarjenec, zdaj pa je še očeta ubil!
Ne spomnim se fantovega imena, čeprav sem zanj prižgala veliko svečk. Vem, da gre za skrajen primer, ampak takšen zgled je ta fant imel v svojem očetu. Zdaj pa se vprašajmo, kakšen zgled vsak dan dajemo svojim otrokom.
/ dalje
www.saeka.si
