Naredi sam
Na stopnicah (217)
Že pred nekaj časa mi je znanec ponosno razkazoval hišo, ki jo je zgradil. Čisto sam! To ne pomeni, da je sam organiziral delo in nadzoroval delavce – od prve opeke do zadnjega vijaka je vse naredil zgolj on. Kot strojnik si je za težje naloge pomagal s škripčevjem ali delovnimi stroji. Vsekakor moram občudovati njegovo vnemo, iznajdljivost in podjetnost. A že takrat mi je ta “čisto sam” zvenel čudno – možakar je imel tri sinove pri najboljših močeh, ki bi mu verjetno z veseljem in ponosom pomagali pri delu. In gradil je na vasi, kjer bi verjetno tudi marsikateri sosed z navdušenjem priskočil na pomoč. Kakorkoli je lahko na svojo hišo ponosen – ker je trmaril, da bo “sam”, mu je zidava vzela deset let. Hišo je verjetno hotel zgraditi za svojo družino, a tačas so se otroci že odselili.
Z veseljem spremljam nekatere “naredi sam” spletne kanale in tudi tam včasih opažam podobno nespamet – kaj vse ljudje naredijo, samo da delo opravijo, ne da bi jim kdo pomagal. V tem je verjetno nekaj tiste (moške) trme, ko nočeš vprašati za pot, pač pa jo želiš poiskati z lastnimi močmi in sposobnostmi. Poseben ponos je, da je zadeva v celoti tvoj dosežek, pa naj bo mojstrsko izdelan stol, kitarski pedal, popravljen avto … ali sezidana hiša. Če so drugi zraven, potem si zasluge pač delim z njimi – in sem od njih tudi odvisen. Že marsikoga sem slišal reči, potem ko je šel skozi celo kalvarijo pri obnovi stanovanja, da bi bilo verjetno hitreje in bolje, ko bi stvar naredil sam. Tako bi se glede površnih fug v kopalnici lahko jezil nase – in seveda je prepričan, da bi sam fuge naredil popolno.
Ampak mislim, da je pri “naredi sam” poleg ponosa še nekaj drugega – pogosto je to “hobi”, ko nam sploh ne gre toliko za končni izdelek (ki bi ga verjetno pol ceneje lahko kupili iz Kitajske), ampak bolj za proces. Za tiste tihe urice mirne osredotočenosti, ko pod mojimi rokami nastaja nekaj novega, nekaj čudežnega. Ko lahko – v časih, ko je moje vsakdanje delo in prizadevanje večinoma vpeto v nepregleden neskončen sistem in sem v njem bolj orodje kot ustvarjalec – končno samostojno obvladam in ukrotim materijo pred sabo in jo pripeljem do zaželenega cilja. Ko sem – pa čeprav morda le na parih kvadratnih metrih svoje delavnice – kot Krištof Kolumb ali Neil Armstrong. To, da zadevo počnem bolj za svoje razvedrilo in zadovoljstvo, si je včasih kar težko priznati – radi si delamo utvare, da se naši hobiji splačajo. Sam sem verjetno preveč časa in energije porabil z razmišljanjem, kako s svojim hobijem kaj zaslužiti. Je pa po drugi strani res, da je razkorak proizvodnja – hobi rezultat žalostnega zatona obrti v današnjem času; obrtnik namreč združuje zgoraj omenjeno umetelnost osebnega dela in veščine ter zaslužek.
Če se vrnem k svojemu znancu z začetka prispevka – kot kontrast se mi pojavi pred očmi posnetek, kako gradijo hiše amiši: zbere se cela lokalna skupnost in kot mravljice se lotijo dela – hiša stoji v nekaj dneh. Če torej hočem, da je nekaj narejeno dobro in uspešno, je pametno premisliti, ali je bolje, da se zadeve lotim čisto sam – ali pa da se je lotimo kot skupnost. Vse dlje pa smo od tega, da bi se to dalo kupiti.
