Nabrit pogled na velemesto Berlin in na življenje v njem

PD Štandrež – Nastop Lucrezie Bogaro s stand up komedijo Vsim mojim doma – The show

Večer v sredo, 6. avgusta 2025, je pod štandreškim farnim zvonom razvedril in razjasnil gledališki dogodek s priokusom kabareta, ki so ga organizirali mladi člani Prosvetnega društva Štandrež v sodelovanju z Zvezo slovenske katoliške prosvete. V goste so povabili ljubiteljsko igralko Lucrezio Bogaro, ki je pred leti uspešno igrala v nekaterih predstavah Dramske družine F. B. Sedej iz Števerjana. Ljubezen jo je pred kakšnimi devetimi leti iz naših krajev zvabila naravnost v Berlin. Njen izvoljenec Matej je šel v Nemčijo “s trebuhom za kruhom”, ona pa “s srcem za pekom”, kot se je sama izrazila. Ker se ji je predvsem v začetku bivanja na tujem oglašalo domotožje, tudi zato ker si v daljnem nemškem mestu ni pridobila še prijateljstev, je začela svoje misli, opažanja in razmišljanja zlivati na spletne strani družbenega omrežja, da bi se tako počutila bolj združena s svojimi domačimi na Goriškem. Tako jim je lahko zaupala, kar jo je težilo na srcu. Srčni izlivi so se s časom kopičili in dosegli celo valove Radia Trst A, potem pa se v vedrem duhu prelili na odrske deske. Nastal je ta “stand up” opis, kakšno je življenje priseljenca v mestu, ki ima štiri milijone prebivalcev. Dvakrat toliko, kot jih ima vsa Slovenija! Premierno se je ta njena “monokomedija”, prepredena s samoironijo, ironijo in žgečkljivim humorjem na račun človeških navad, razvad, dobrih in slabih lastnosti, ob režijski pomoči Jasmin Kovic, zaiskrila v oktobru l. 2023 v sklopu gledališke ponudbe Gledališče na ocvrtem, ki jo že kar nekaj let v veselje ljubiteljev gledališke umetnosti prireja omenjena števerjanska Dramska družina. Na krstni uprizoritvi Vsim mojim doma je bilo v Sedejevi župnijski dvorani veliko mladine, ki se je zelo zabavala ob Lucreziini pripovedi. Kot takrat so se tudi na štandreškem večeru, šesti ponovitvi živahnega showa, zvrstili spomini, kako se je kot vsi priseljenci morala tudi sama spopasti z dvema največjima težavama in izzivoma: zelo muhastim berlinskim (“shizofreničnim”) vremenom, ki ga je še zlasti v zelo dolgem zimskem času težko prenašati (tema nastopi že ob 14.30, takrat se dobesedno sliši škripanje z zobmi zaradi mraza, tako da ti odpade “dentiera”!), in z zagonetkami nemškega jezika (“to je preizkušnja, da ti zledeni kri”). Brez tega znanja v Berlinu ne moreš prav nikamor. Tudi njej je nemščina delala ničkoliko preglavic, še zlasti zaradi neverjetno dolgih sestavljenih besed, ki jih Nemci uporabljajo, da podrobno opišejo pojem ali predmet. Navedla je primer samostalnika dimnikar, ki se v nemščini glasi Schornsteinfeger (tisti, ki ometa opeke dimnika). Ja, učenje nemščine je bilo tudi pri njej zalito z “veliko slane vode: potu in solz”! Velika zagonetka so tudi nemški spolniki: kolikokrat se marsikdo, ki ne obvlada povsem pravil slovnice nemškega jezika, sprašuje, ali je treba pred določenim samostalnikom postaviti die, der ali das! Tudi številni gledalci, ki so zasedli mize v župnijskem parku v Štandrežu in srebali poživljajočo pijačo, ki so jim jo postrežljivo ponujali mladi štandreški organizatorji, so z zanimanjem spremljali igralkino izvajanje. Ko se je obračala k njim z raznimi vprašanji in jim pomolila pred usta prenosni mikrofon “Silvano – tisti, ki kroži z mano” (kot je pojasnila), so sicer malce bolj zadržano in obotavljajoče se odgovarjali. Dobro so sicer tisti, ki so z dvigom roke potrdili, da so se kdaj učili nemščino, prestali jedrnat test o pravilni rabi navedenih spolnikov. Sama se je ob jezikovnih mukah najraje zatekla po tolažbo k dobri hrani, saj je to “njen kulturno-socialni-emocionalni moment”. Priznala je, da ji je zelo všeč meso, posebno svinjsko, zato je zanjo pravi kralj živali ravno prašič. V Berlinu pa mora paziti, da se ne preveč izpostavi pri navajanju svojih najljubših jedi, saj je veliko Berlinčanov veganov. Nekoč so se kar zgrozili, ko je povedala, da je njen tast lovec. Kako bi se šele zgražali, ko bi jim zaupala, da imajo v sebi lovsko strast tudi njen mož in ostali domači ter seveda njihov pes!

V več kot enournem, igrivem, neposrednem nastopu, ki ga je podkrepila tudi z mimiko in gestikulacijo ter jezikovno popestrila z narečnimi oklepaji in tujimi besedami in besednimi zvezami, ki spadajo v govorico današnje mladine, ter začinila z malce bolj slikovitimi izrazi, je nasula vse polno zanimivosti, značilnih za Berlinčane, ki te sprejmejo medse le, če vsaj eno leto živiš v tem mestu in se seveda naučiš njihovega jezika. Večina od njih so sicer ravno priseljenci različnih narodnosti in potomci le teh. Pravih domačinov je bolj malo. Vsi pa enako ljubijo svobodo v vsakem pogledu.

Ker je vreme v tem nemškem mestu tudi poleti nezanesljivo, si marsikdo iz previdnosti obuje nogavice in sandale (kar je postal že smešen stereotipen prikaz za Nemca). Nihče se ne bo zaradi tega oziral za njim ali za kakšnim ne ravno konvencionalno oblečenim človekom, kot tudi ne za prevelikimi ženskimi ali moškimi oblinami. Zdi se, da v Berlinu res vlada neomejena svoboda oblačenja, mišljenja, ravnanja, ne kot pri nas, v našem večkrat “zatohlem” zamejstvu, kjer si radi brusimo jezike na račun hib in napak ter “čudaštva” sočloveka.

Še marsikaj je Lucrezia razpredla pred štandreškim občinstvom in ga s svojim sočnim izvajanjem spravila v dobro voljo. Med samim zabavnim samogovorom, pa tudi ob koncu prijetnega gledališkega nastopa, pri katerem so ji tehnično pomoč nudili izkušeni tehniki števerjanske Dramske družine, je bila deležna prisrčnega, zasluženega ploskanja. Obdržati pozornost gledalcev toliko časa in vzbujati v njih radovednost za nadaljevanje pripovedi res ni od muh! Včasih to ne uspe niti poklicnim igralcem. Treba je imeti določeno “karizmo” v sebi in očitno jo Lucrezia Bogaro ima. Krajše predahe njenega večkrat duhovito hudomušnega pripovedovanja (zaupala je npr., da je prva leta živela s svojim Matejem “na koruzi”, pravzaprav je to bil že “pop-corn”, tako je bilo med njima vroče!) so zapolnili in obogatili trije mladi harmonikarji, Pietro in Nicola Grauner ter Lorenzo Marussi, ki so spretno in sproščeno zaigrali nekaj dobro poznanih narodnih in narodnozabavnih melodij. S poskočno Avsenikovo Na Robleku so uvedli zelo prijeten večer, ki nas je mimogrede popeljal v tiste čase, ko je PD Štandrež prirejalo v poletnih dneh niz ljubiteljskih gledaliških predstav Gledališče pod zvezdami, ki je doživel zelo lep odziv občinstva in na katerega se njegovi udeleženci vselej oziramo z malce otožnosti.