Na svetega človeka pokažejo drugi, ne on sam

Neki človek, ki ne hodi v cerkev, mi je to takole pojasnil: “K maši ne hodim, ker so tisti, ki hodijo v cerkev, najslabši ljudje!” Odgovoril sem mu, da bi po tej logiki jaz moral biti zelo slab človek, celo eden najslabših v vsej okolici, saj grem vsak dan v cerkev. Velikokrat celo večkrat na dan! Dejal sem mu še, da stvari vendarle niso tako preproste ter dodal: “Nikoli ne prehitro sodite ljudi, da so slabi. Kajti za človeka, ki hitro tako slabo sodi, obstaja nevarnost, da je tudi sam tak.”

Vedno, ko beremo evangelij o cestninarju in farizeju v templju, se spomnim na tega moža. Zakaj? Zato, ker je ta mož imel podobno mišljenje kot farizej iz evangelija. Sebe je imel za pravičnega, dobrega, brez napake, druge pa za grešnike, polne napak.

V čem je farizejevo napačno mišljenje? Najprej moramo reči, da je napačen njegov odnos do Boga. Do Boga je imel nekakšen “kreditni” odnos. Zdelo se mu je, da Bogu nič ne dolguje. Bog pa njemu dolguje nebesa.

Farizej je bil poln napuha. Ta napuh ga je zastrupljal v jedro njegovega srca in okuževal njegova dobra dela. V njem ni bilo niti kančka ponižnosti. Ponižnost pomeni, da smo pred Bogom tisto, kar res smo. Ponižnost pa je zemlja, v kateri uspevajo vse druge kreposti. Farizej je opomin vsem, ki se imajo za pravične. Tudi nam. Lahko gledaš okoli sebe in videl boš veliko pokvarjenosti, nepravičnosti in podobno. A ne moremo soditi grehov drugih, ne da bi s prstom prej ne pokazali na svoje.

Čisto drugačne so bile cestninarjeve besede. Pravzaprav so bile njegove besede že molitev: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” (Lk 18,13) Ko to ponižno prosi, se preprosto pokaže kot realist, ki govori resnico. Zaveda se, da je grešnik. Če to tudi mi izrečemo prepričljivo in ponižno, se zelo približamo Bogu. Biti kreposten ne pomeni nikoli grešiti, ampak pomeni, da se trudimo bežati pred grehom, se vsak dan spreobračati in vstajati iz greha ter slediti Kristusu.

Morda bo koga motilo, da preveč poudarjam ponižnost. Vendar je to samo druga beseda za realizem. Vrnimo se k onemu možu z začetka. Ni problem, če nekdo reče, da je dober, drugi pa slab. Toda treba bi bilo vprašati druge, kaj menijo o njem. Njegove družinske člane, njegove sosede, sodelavce …, pa bi dobili pravo podobo. “Na svetega človeka pokažejo drugi, ne on sam” je znano duhovno pravilo. Ko pri spovedi kdo reče, da nima greha, bi ga najraje vprašal: “A tako menijo tudi vaši bližnji, vaš sodelavci …?”

Prava drža kristjana, ki izhaja iz molitve, je, da svoje življenje primerja z Bogom in njegovo svetostjo. Dokler bomo svoje življenje primerjali z drugimi, se bomo lahko celo ponašali. Lahko je reči: molim več kot on, pošten sem bolj kot on! A pravo vprašanje je: ali sem tako dober kakor Bog? Ko sebe v molitvi (!) primerjam z Božjo svetostjo, se nimam s čim ponašati, ampak samo spoznam svojo grešnost in ponižno priznam, da je vse dobro Božji dar. Cestninar je zato pravilno molil: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” (Lk 18,13).

Zgodbi za navdih

Skromnost

Neka študentka je obiskala Beethovnovo rojstno hišo. Ko je vstopila v njegovo sprejemno sobo, je videla skladateljev klavir samo prevezan z vrvico. Odvezala jo je in začela igrati. Enemu od skrbnikov je dejala: “Najbrž vsak glasbenik, ki pride sem, želi igrati nanj.”

Dejal ji je, da je veliki skladatelj Paderewski obiskal ta dom. Vprašali so ga, ali bi zaigral na klavir.

Odgovoril je: “Ne, ne čutim se vrednega, da bi igral na klavir tako velikega mojstra.”

Umazane obleke in grehi

Neki grešnik je vprašal meniha: “Ali mi bo Jezus res odpustil?”

Menih je odvrnil: “Ali ti umazano oblačilo vržeš proč?”

“Seveda ne!”

“Tudi Jezus te ne bo odvrgel, če je tvoja duša umazana. Ni važno, kakšna je tvoja preteklost, tvoja prihodnost bo neomadeževana.”

Sporočilo te zgodbe lepo odseva sporočilo današnjega evangelija, da nam Bog odpušča grehe, če se kesamo in ga pri spovedi prosimo usmiljenja. Papež Frančišek je pogosto ponavljal: “Bog se nikoli ne naveliča odpuščati.”