Na stopnicah (88)
Peticija za osemurni delavnik otrok
Verjetno imamo vsi pred očmi strašljive podobe otrok, ki zgarani nosijo težka bremena ali se mučijo za tekočimi trakovi množične proizvodnje. Nekje na Daljnem vzhodu – ali pa v zgodovini … Naša evropska civilizacija je z otroškim delom obračunala in se pred tem tudi učinkovito zaščitila s strogo zakonodajo. Pa je res tako?
Po eni strani samo zato, ker imamo zakone – in splošno ideologijo –, to še ne vedno pomeni, da stvar tudi v praksi res deluje tako. Lahko si predstavljamo, da se po raznih getih tudi na Zahodu dogajajo vse vrste stvari.
A osredotočiti se želim na nekaj drugega: kako današnji turbo tempo življenja otrokom ne pušča več prostega časa, časa za igro, niti časa za lumparije. Kot tudi, na kar opozarjajo nekateri strokovnjaki, časa za dolgčas, ko otrok lahko v praznini časa, ki ga obdaja, odkriva svoja resnična zanimanja in se uči čas ustvarjalno napolniti.
Dolga leta sem v pripravljanju raznih otroških in mladinskih dogodkov časovnico do zadnjega kotička nabil z dejavnostjo: igrami, nagovori, petjem, ustvarjalnimi delavnicami … Vedno se je moralo kaj dogajati; hoteli smo dati udeležencem čimveč vsebine, sporočil, doživetij. Zdelo se nam je škoda vsake proste minute, da ne bi od bogastva vsebin, ki so na razpolago, otrokom posredovali kar največ. Če so nam starši zaupali svoje otroke, tako se mi je zdelo, potem od nas tudi pričakujejo, da bomo z njimi delali magične stvari – in se bodo domov vrnili s kopico fantastičnih doživetij, izkušenj in znanj. Prosti čas vmes se je zdel bolj ali manj posledica napake v pripravi programa. Imel bi slabo vest, če bi ga bilo preveč. In še “varnostni” dejavnik: med organizirano dejavnostjo pač lahko zelo točno nadzoruješ, kaj otrok počne in da to ni v nobenem oziru ne problematično ne nevarno. V praznem prostoru brezdelja vzklijejo ideje kot hoja po strehi doma duhovnih vaj, mečevanje s sekirami, čečkanje po inventarju, kemični eksperimenti s čistili, nočni begi v lokale bližnjega mesta ali kurjenje ognja v košu za smeti – to se pač ne sme dogajati! Potem pa sem imel nekaj izkušenj, kako čaroben in ustvarjalen je lahko “prazen” čas za udeležence. Pravzaprav sem se tudi spomnil, kako v srednji šoli od vseh z vsebino napolnjenih ekskurzij nisem imel kaj dosti, ker so me bolj od vsega govorjenja in mogočnih stavb zanimala dekleta in brenkanje na kitaro. A zdaj sem kot voditelj videl, kako zelo drugače se odzovejo otroci, če so bolj prepuščeni sebi – ne samo, da jim nihče ne narekuje, kaj naj počnejo, pač pa da nimajo že takoj pri roki vseh raznovrstnih pripomočkov. Kako se čudovito da igrati nogomet z žogo iz papirja in lepilnega traku (voditelj še vedno zavija z očmi, ker so porabili tri cele trakove); kakšne čudovite “baze” si naredijo otroci iz okoli ležečega vejevja, travniškega cvetja in naključnih odpadkov; kako globoko jamo lahko skopljejo samo z debelo palico … In po drugi strani sem postal pozoren na ugasle plamene v očeh otrok, ki imajo svoj vsakdan natančno načrtovan od jutra do večera: šola, inštrument(i), trening(i), dodatni tuji jeziki … Starši v svojem prizadevanju (in slabi vesti), da bi njihovi mali zakladki dobili kar največ, njihov dan napolnijo z vsem najdragocenejšim. Kar je dragoceno v očeh odraslih, seveda. Kar je zanimivo, zabavno odraslim in za kar oni kot odrasli ne najdejo časa ali jim kot odraslim nadvse pride prav. In kjer jim ni treba v nobenem trenutku skrbeti, kje je njihov otrok, saj se stalno z njim za drage denarje ukvarja kakšen kvalificirani profesionalec, ki bo poskrbel, da bodo kasneje dobili dobro službo in imenitno družbo. Kjer je pisan program z najsodobnejšimi metodami in imenitnimi materiali. Glasba se v glasbeni šoli spremeni iz radostnega plesa in kril navdiha v travmatično požiranje solz ob tehničnih zagonetkah. Nogomet iz radosti ulične klape postane karieristična hoja po hrbtih soigralcev. Zato za hec včasih debatiram o tem, da bi morali uvesti zakon o osemurnem delavniku otrok; da smejo – skupaj s šolo – imeti največ osem ur “šihta” (in ob grandioznih sodobnih domačih nalogah smo verjetno že brez dodatnih dejavnosti na meji). Ker za otroke ponavadi pač ni zabava ne šola ne večina dejavnosti – tudi če se zdi zabavna ali lahkotna nam odraslim. Gotovo, na tem mestu se je seveda treba vprašati, kako to, da nam je uspelo tako zabavne zadeve, kot je glasba, igra ali spoznavanje novega, “zatežiti” do take mere – kaj bi morali spremeniti, da ne bi bilo več tako. A če je že tako, dajmo otrokom in mladini dihati. Pustimo jim otroštvo. Dajmo jim svobodo.
