Na stopnicah (79)
Rekorderji
Ko je v našo osnovno šolo kateri od sošolcev prinesel “Guinessovo knjigo rekordov”, je bil poseben dan. Zgrnili smo se okrog njega in se čudili: največji človek na svetu! Najstarejši človek! Najvišja gora! Najhitrejši avto! Največje morje! Ko sem si vsaj najbolj zanimive podatke zapomnil, sem z nejevoljo začel ugotavljati, da se nekateri vztrajno iz leta v leto spreminjajo – in tako moje naučeno znanje iz prejšnjih let ne pomeni prav veliko: najdaljši skok v daljino se je povečal, najstarejši človek je umrl, najhitrejši avto je kdo prehitel. Tista debela knjiga je dejansko vsako leto izšla na novo in bila polna nekih novih podatkov – nikoli nisi vedel, ali še poznaš najbolj sveža dejstva. In nekje si je neki knjižni založnik mel roke, ker je tako debelo knjigo lahko vsako leto na novo prodal.
Danes je svetovni splet temu knjigotržcu vsaj malo pokvaril posel, saj smo o najnovejših rekordih sproti obveščeni. Ne vem pa, če je z razširjenostjo spleta povezano tudi dejstvo, da je tudi različnih rekordov postalo nepregledno morje. In da so marsikateri od teh rekordov blago rečeno – smešni.
Tako se je skupina slovenskih šolarjev, tako je zadnjič poročal radio, uvrstila v Guinessovo knjigo rekordov z najbolj obsežnim spletnim kvizom doslej – s tem je premagala rekord, ki so ga lani postavili v Veliki Britaniji. Ali sem sitnež, če ob tem pomislim, da se ne samo šolarji, ampak očitno tudi pedagoški kader neke naše regije raje ukvarja s postavljanjem rekordov kot z izobraževanjem? Sem namreč prepričan, da se mora na neki točki človek odločiti, ali se bo trudil za resnično kvaliteto nečesa ali pa si bo prizadeval za takšno ali drugačno kvantiteto – morda tako izjemno, da se bo uvrstila tudi med svetovne rekorde. Toliko slabše, če ta kvantiteta zveni bizarno. Ali so res pojedli največjo pizzo na svetu ali je je šlo polovico v smeti? Še iz časa, ko smo z istimi sošolci igrali karte z avtomobili, se tudi spomnim večne dileme, kaj je boljše (in imaš potem pravico “pobrati”) – da je avto težji ali lažji?
Guinessovo knjigo rekordov je sredi 20. stoletja začel lastnik tistega drugega Guinessa, ki gre precej bolj s pridom po grlu, ko se je ob neki lordski zabavi sporekel, kateri lovni ptič v Evropi je najhitrejši. Vidimo, da se je torej že vse začelo s silno prelomnim, ključnim in za človeštvo odrešilnim podatkom. Tako je zasnoval ustanovo in publikacijo, ki je postala svetovna referenca za takšne in drugačne dosežke človeštva. Med njimi se sicer najdejo takšni, ki so resnično osupljivi in pomenijo veliko – mnogo pa je eksotike na ravni najdaljše brade, največ tetovaž, najdaljšega nosa, največje torte … na neki ravni takšni rekordi pravzaprav že spominjajo na Darwinove nagrade – črnohumorno to vsako leto podelijo tistemu, ki se iz genskega bazena odstrani na najbolj neumen način, ponavadi posthumno.
Po svoje pa so svetovni rekordi s svojo pogostno bizarnostjo in banalnostjo na neki način morda še zdravilni – treznega opazovalca vedno znova opozarjajo in sprašujejo, ali ni morda tudi njegovo vsakdanje naprezanje v nekaterih vidikih podobno nesmiselno, pa čeprav ni svetovni rekord in ga morda ne bo nikoli dosegel. Morebiti še bolj – imeti najhitrejši avto na ulici je precej manj kot imeti najhitrejši avto na svetu. Ko bereš o največjem zrezku na svetu, se morda zaveš, da je tvoje izbiranje restavracij, kjer so porcije največje (in potem ostaja na krožniku, tebi pa je slabo) pravzaprav neumnost. Najvišja stavba na svetu – kaj ti pomaga, ko pa je v resnici najlepše živeti v pritličju, sredi miru in narave.
Vidimo, da je človekovo prizadevanje po “višje, hitreje, močneje” po eni strani gonilo napredka – in po drugi strani nenehna hrana za nesmiselno nečimrnost. Konec koncev pa je pravzaprav srečen tisti, ki morda sicer ni rekorder, zna pa vedeti, kdaj je dovolj.
