Na stopnicah (54)

Drugo stanje

Ko pišem te vrstice, je v zraku nepredirna zavesa dima. Naš Kras je v ognju. In iz dneva v dan se zdi, da je huje – čez dan in zjutraj zatišje, popoldne pa veter razpiha tam, kjer se je zdelo, da smo že varni. 

Ganilo me je, kako velikodušno in zagnano so se spet odzvali na nesrečo ljudje: od pozivov k molitvi, preko zbiranja prigrizkov in tekočine za gasilce do sprotnega obveščanja. Gotovo, ne manjka želje po herojstvu; marsikdo vidi priložnost za samopromocijo; premišljena objava na Facebooku ali Twitterju te lahko zdaj naplavi iz globin anonimnosti. Dopustniški čas je kot nalašč za “zgodbe malih ljudi”, ki lahko nato prevzamejo direktorske stolčke ali pa kandidirajo na volitvah. A vendar, v tem širokosrčnem odzivu videti zgolj preračunljivost bi bilo pokvarjeno. Mislim, da je prav verjeti, da je večina iz solidarnosti. Da si pomagamo, ker se imamo med sabo radi in nam ni vseeno. Ker nekje v sebi vemo, da kaj drugega ne sme biti mogoče: pomagati bližnjemu je temeljni zakon človeškosti. Ne samo naša civilizacija ali kultura, pač pa nekaj veliko globljega, je zgrajeno na tem temelju. Zato je v naših krajih nekaj tako logičnega prostovoljno gasilstvo. Naša skupnost ni samo prostor uskladitve interesov posameznikov, je nekaj bistveno več. Po cerkveno rečeno, je “občestvo”.

Ocenjujem, da vemo, da je pomagati naša dolžnost – brez pravzaprav kaj dosti mozganja, presojanja in čustvovanja. Ko je stiska, lahko izginejo prejšnje zamere, nesoglasja, idejne razlike: rdečim ogenj ne prizanese, ker je njihove barve – pogorišče črnih ni nič bolj črno. Spričo višje sile se zavemo, kako malenkostne, banalne in kar otročje so naše vsakdanje zdrahe.

Res je, pomoč iz dolžnosti nosi s seboj nevarno past: da pomagam, ker je treba, vendar z nejevoljo, naveličanostjo in nestrpnostjo. A vendar se mi zdi dolžnost boljši kriterij za odločanje od zgolj čustvene ganjenosti; če ni drugega, je bolj pravična. In pa verjamem, da četudi po dolžnosti, ravno ta novo občutena dolžnost za skupno prebudi tudi novo povezanost, novo veselje do življenja, nov smisel obstoja. Da čutiš, da si “na svojem mestu” – in to morda bolj kot na svojem vsakdanjem stolčku v pisarni.

A ob tem se – kot že tolikokrat – vprašam, ali je res nujno, da vsa ta solidarnost, dobrodelnost in sočutnost tako neizmerno hitro poniknejo. Takoj, ko se plameni (ali vode) poležejo, takoj ko dobi mali fantek voziček in se ostareli mami omogoči plačilo elektrike, takoj ko se domovina osamosvoji, si spet marno zasadimo zobe v goltance. Kot da se ne bi še včeraj skupaj borili proti zubljem, kot da ne bi skupaj trepetali za življenje. Ali nas mora res nesreča spomniti na to, da smo skupnost? Nam mora goreti za petami (tokrat čisto dobesedno), da se zavemo, da eden brez drugega ne moremo? Da je vsak od nas skupnosti preveč pomemben, da bi se zmrdovali nad njegovim prepričanjem, narodnostjo, spolom, vero in podobno.

Predstavljam si, da je bil v pradavnini človek stalno v tem stanju: stalno je čutil, da brez drugih ne more in da oni ne morejo brez njega. Smrtno nevarni izzivi so bili nenehni. Sodobnik pa si je ustvaril svoje privatno gnezdece, kjer je načeloma na varnem, in ga od tod prebudi kvečjemu kakšna katastrofa. Drugi mi postane iz nepogrešljivega – konkurenca, nevarnost. Preidemo v neko drugo stanje družbe, kjer na neki način niti ne čutimo, da zares živimo. Ker je rečeno, da je najboljša novica pač slaba novica, imajo gotovo pri tem pomembno vlogo tudi razni mediji in politikanti …

Nočem reči, da bi morali načrtno požigati, da bi ljudje spet začutili, da smo eno. Nisem nor, da bi se Bogu zahvaljeval za to tragedijo.

Sprašujem pa se, kako bi bilo, če ne bi tako hitro pozabili. Če bi zavestno ohranjali spomin na to, kako smo se z ramo ob rami borili – in zmagali. Da bi naše skupne zmage vpile glasneje kot naša ogroženost in nestrpnost.