Na stopnicah (46)
Hoditi po vodi
Ko sem pred časom pisal o plavanju, se je kot v brk vsemu razmišljanju pojavil tudi spomin na tisti dogodek z Jezusom, ko hodi po vodi – ne plava, pač pa hodi, in s Petrom, ki mu hoče priti naproti, pa se skoraj utopi. Kako pa ta narativ spada v to podobo?
Celoten odlomek je pravzaprav zelo dobra ponazoritev tega, kako “presežno” presenetljivo vstopa v naša vsaj za silo situirana in orientirana življenja in v njih postavlja nova vprašanja. 14. poglavje Matejevega evangelija s tem čudežem pravzaprav dobro ponazarja, kaj pravzaprav pomeni verovati – in da je to mestoma nezaslišano.
Še tako zelo znanosti zaprisežen zahodnjak verjetno ob tem dogodku ne bi začel najprej postavljati fizikalno – tehničnih vprašanj. Morda bi – kot Peter – želel še sam poskusiti, ali pa bi – kot drugi – samo osupel opazoval. Vem, da vsem bralcem biblične pripovedi ne predstavljajo resničnosti; a služijo lahko vsaj kot dobra podoba. Hoditi po vodi – ko drugi plavajo ali pa potrebujejo plovila? Zakaj potem tega ne počnejo vsi verniki? Približuje se dopustniška sezona, bo torej letošnji “hit” hoja po vodi? Je treba zmoliti samo pravšnjo molitvico na pravi način, pa bodo vode pod nogami kot trdna tla? Ne bo Rusom treba več neuspešno graditi pontonskih mostov v Ukrajini, pač pa bodo kar korakali čez reke? Bomo imeli ultramaraton vernikov čez Atlantik? Ne posmehujem se čudežu, naj ostane kot skrivnost in možnost. A za vzhodnjaka, ki celotno življenje jemlje precej bolj mistično, je bilo jasno, da samo dejstvo čudeža ni najbolj pomembno. Da ta, prej kot da bi vero dokazoval, malce dregne posameznika, da se prebudi iz obsedenosti z vsakdanjostjo. Da se zave tistih dejstev, ki uidejo izpred oči pri dirki za vsakdanji kruh. V marsičem ključnih dejstev svojega obstoja, temeljnih vprašanj. Ki pa jih imamo rešena nekje v ozadju, morda z občutkom da enkrat za vselej. In kar potrebujemo od časa do časa kakšen dregljaj, da to svoje ozadje poglobimo. Tudi če ni čudež, vsaj ne v verskem pomenu. Pravzaprav bi lahko rekli, da je obratno – da je verski pogled takšen, ki zmore tudi v tistem, kar je raziskano in znanstveno utemeljeno, prepoznati razlog za čudenje. In to ne samo filozofsko v smislu “kako to, da sploh kaj je, in ne rajši nič”. Bolj čudenje v smislu Frančiška Asiškega, da je vse, kar je, dar ljubezni: da smo z vsem obstojem pravzaprav v zelo osebnem odnosu. Takem, ki presega zahodnjaško golo instrumentalizacijo sveta in tudi sočloveka. Brez romantiziranja, ki ob navalu čustev pozablja na stvarnost in njene mestoma krute, trde razsežnosti. A vendar z občutkom, da je živeti več kot pre-živeti (čeprav mestoma le za las, kot sem pisal). A da se v teh nekaj centimetrih nad gladino skriva večina tistega, čemur rečemo človečnost. Če se spomnim reka, ki je sicer še vedno “pomorski”, vendar je nekoliko drugačen: da so ladje sicer najbolj varne v pristanu, vendar so brez smisla, če ne izplovejo. Verovati pomeni pluti v življenju v negotovih in mestoma neznanih vodah. Da lahko odkrijem nove dežele samo na tak način. Da se mi sicer lahko pripeti marsikaj usodnega, a po drugi strani doživim izjemne reči – medtem ko drugi iz dneva v dan potujejo po varnih, preverjenih poteh daj-dama. Da se lahko zdijo pravila plovbe čezoceancev tistim, ki se vedno držijo obale, pretirano previdna in neambiciozna. In da se seveda tej plovbi na odprto vedno znova posmehujejo – iskati bisere, čemu?
A kdor je vsaj malo povohal morje, pač ve, da ladja v pristanišču sploh ni tako varna, med viharjem je tam precej ogrožena … trešči jo v pomol in jo pobuta. Vsemu strahu in hrupu navkljub je varnost na odprtem. Ladji je bolj nevarna plitvina kot globina.
