Na stopnicah (42)
Umetnost plavanja
Ko plavaš, vzdržuješ nad vodno gladino samo glavo. Drugače ni možno. Ko se otrok uči plavati, ga je tega strah, nad vodo želi imeti čimvečji del telesa, saj ima s tem občutek, da bolje obvlada položaj. Pa ga seveda ne – samo moč izgublja po nepotrebnem. Za uspešno plavanje moraš sprejeti, da si skoraj cel pod gladino – pravzaprav pri pravilni tehniki kar nekaj časa popolnoma cel. Spomnim se svoje izkušnje, ko sem sebi in vodi okrog sebe končno lahko tako zaupal, da sem pol zamaha drsel spodaj in nisem zapravljal nepotrebne energije, da bi imel na vsak način glavo nad gladino. Čim više nad njo. Potem pa se sprostiš in osvobodiš, preplavita te zavest in gotovost, da bo vsakemu spustu v globino sledil tudi dvig po zrak. Da porabljen zrak lahko izdihneš v vodo in ti ne bo medtem vdrla voda v pljuča. Da je dovolj zelo kratek čas imeti glavo nad vodo, da lahko vdihneš.
Tale članek seveda ni mišljen kot inštrukcija iz (prsne) plavalne tehnike. Kdor zadevo zares obvlada, bo v mojem pisanju verjetno našel kaj netočnega. Se mi zdi pa to zelo točna podoba življenja. Ljudje namenjajo neskončne količine energije in časa, da bi dozdevno plavali čim više nad gladino. Napenjajo vse sile in pri tem pregorevajo, da bi imeli glavo višje od drugih. Pravzaprav vsak precej po svoje. Nekateri poskušajo vse položaje, vsa dejstva in vse smeri urediti v pregleden, smiseln, uporaben vzorec, kjer naj bi bilo jasno, zakaj je stanje stvari tako, kot je, in kaj nas še čaka (mednje dokaj precej spadam tudi sam – in zato to lahko pišem). Ko imaš tako visoko dvignjeno glavo nad gladino – in ostale plavalce – se lahko počutiš zelo priviligiranega, a to presneto utruja. Ob dejstvu, da te vsak dan presenečajo nova spoznanja in povezave, tudi ugotavljaš, da je vse to tvoje naprezanje precej manj uporabno, kot misliš, in da te bolj slabo pripravlja na naslednji plavalni zamah in tisto, kar bo priplavalo po gladini. Packariji na površini se pravzparav najlažje izogneš tako, da se potopiš in splavaš pod njo.
Drugi iz dneva v dan garajo za rokavčke in obroče svojega denarja. Dejstvo je, da so ti precej nepotopljivi in se jim ni treba prav veliko naprezati za to. Ampak morajo se napenjati, da napihujejo svoje rokavčke, da v njih vzdržujejo stalen pritisk. Poleg tega so v nenehnem strahu, da jim jih kakšna skala na obali ali kak drug predmet v vodi ne prebode. Silno so ponosni na vzorce in slikice na svojih rokavčkih, pa čeprav jim to v ničemer ne pomaga pri tem, da bi bolj učinkovito lebdeli nad gladino.
Nekateri – ki pravzaprav precej dobro razumejo dinamiko plavanja, manjka pa jim smeri – plavajo “mrtvaka”: dovolj jim je, da imajo nad gladino obraz, ležijo v vodi in se prepuščajo toku, kamorkoli jih že nese. V mirni vodi se zdi ta taktika čudovita, pokvarijo pa jo že najmanjši valovi. Takrat se “mrtvak” panično prebudi iz svojega lebdenja in med kašljanjem in zajemanjem sape maha po vodi.
Marsikdo iz plavanja svojega življenja naredi tekmovanje: kdo bo prvi do pomola, kdo bo uspel najdlje zdržati pod vodo, kdo se najgloblje potopi, kdo bo našel največjo školjko … Ti so nadvse uporabni učitelji plavanja za vse ostale in to tudi radi počno. A ob vsem tekmovanju in deljenju nasvetov drugim se rado izkaže, da nikoli zares ne “zaplavajo” v miru – enako razburjeno mahajo po vodi, kot so tisti prvi trenutek, ko so se znašli v njej. Nikoli zares ne zaupajo ne sebi ne vodi okrog sebe in imajo za to tisoče razlogov. Kljub temu da so najboljši, najhitrejši in najbolj tehnično izpopolnjeni. Raje plavajo v bazenu kot v naravi – modre ploščice so jim ljubše od pisanega morskega dna, vetriča v laseh in modrega neba – na bazenu je položaj obvladljiv in v varnih okvirih.
Nekateri si pač rečejo, da te vode očitno ne bo konec, da nima smisla, vdihnejo vodo in potonejo. Njihovo telo se temu upira in pogosto se iz tega dobro naučijo lekcije, v čem je radost plavanja. Včasih pa žal ne. Drugi, ki so jim pravzaprav podobni, sploh nikoli ne zaplavajo. Ostajajo ob obali in čofotajo po plitvi vodi ter se posmehujejo naporom tistih, ki so v globoki vodi. Prepričali so se, da oni lahko živijo brez tega.
Čas pandemije nas je prisilil, da smo se bolj ovedli teh svojih “plavalnih stilov”. Postalo nam je jasno, da je morda pomembneje kot vse to pač v miru plavati. Najprej preživeti, potem pa pravzaprav precej več kot to. Ker je plavati lepo. Zamah za zamahom, vdih za vdihom, iz metra v meter, iz dneva v dan.
