Na stopnicah (124)

Piše: Jernej Kurinčič

Pravi moški, prave ženske

Že pred časom je bila na naši TV prav slaboumna reklama, da če si “pravi moški” uporabljaš neko določeno dišavo. Kremžil sem se toliko bolj zato, ker je šlo za ceneno blago, vsaj za našo generacijo neposredno povezano z neomikanimi ljudmi. V zadnjem času pa se je pojavil naval govorjenja o “pravih moških” v krščanskih krogih. Po eni strani kot odziv na teorijo spola, po drugi strani kot slepo kimanje idejam kanadskega psihologa Jordana Petersona in podobnih kalibrov. Tako je pred kratkim eden od slovenskih katoliških “vplivnežev” objavil na Facebooku inštrukcijo Kako sina vzgojiti v pravega moškega. Seveda nas je kar nekaj protestiralo in razvila se je precej obširna debata – v kateri je druga stran stalno lansirala objave iz različne pop psihologije “čez lužo”.

Vsekakor je res, da so današnji časi precej bolj feminizirani, kot je bilo to nekdaj. Zdi se, da je boj za osamosvojitev ženske pripeljal do točke, ko so nekatere zadeve zanje precej bolj razčiščene in dodelane kot pa za moške. Naš šolski sistem praktično sistematično nagrajuje tradicionalno ženske vrline in zanemarja moške. Kot refleks na pretekle krivice je naša družba kar nekako ponotranjila dejstvo, da so vsi moški “svinje” (izraz šovinizem) in pa vsaj spolni obsedenci, če že ne latentni posiljevalci. “Helikopter starši” (in precej tudi ustanove) so fantom zaradi varnosti odvzeli vse tisto, kar je zanimivo in izzivalno, ter jih obsodili na čepenje pri računalniških igricah, krožkih in treningih.

Vendar, ali se je na to res pametno odzvati z nekakšnim protinapadom, kot se vse bolj dogaja po spletnih medijih? S sklicevanjem na “Deus vult”, oboževanjem gozdarjev in sanjarjenjem o preživetju v gozdu? Zatekanjem k prazgodovinskim vedenjskim vzorcem in razvojnim teorijam?

Po mojem je to nevarno. Na neki način je emancipacija za ženske šla v drugo smer (čeprav včasih pretirano): ne poenotena identiteta “prave ženske”, pač pa identiteta posameznice – njena osebna vizija, poklicanost, mesto, izziv. To lahko vodi do fragmentarnosti ženske identitete danes, vsekakor. Jemlje nekaj varnosti, ki jo prinaša vkopani stereotip. Obsoja na “iskanje same sebe” pogosto še tja v trideseta. Dela žensko za žrtev najrazličnejših komercialnih ideologij, ki jo po takih ali drugačnih ovinkih spet pripeljejo v podrejeno vlogo – pa naj se prepričuje, da je opolnomočena, če snema pornografijo, ali pa da so se ji uresničile sanje, če poleg gospodinjstva na njej obvisi še skrb za vsakdanji kruh. Ampak nekaj je znotraj emancipacije jasno: ne vzgajamo več “prave ženske”, vzgajamo Nežo, Simono, Natašo. Osebo – enkratnega človeka. Izhajamo iz nje, iz njenih sanj, potreb in navdihov. Če smo krščanski, bi morda celo pomislili, da jih je vanjo položila Previdnost. In isto velja, tako menim, za fante – ne vzgajaš “pravega moškega”, pač pa Luka, Matjaža, Andreja … Spolna identiteta ni nad osebno identiteto. Vem, sliši se zelo papirnato in ideološko – a tudi “pravi moški” je ideologija, in še poceni po vrhu. Tista, ki prodaja pornografijo in fitnes proteine. Bomo res šli vštric s tem? Bomo moškost izenačili z najbolj ceneno dišavo?

Oglasil pa sem se še iz enega razloga: recepti, kako vzgajati “pravega moškega”, nalagajo še eno nalogo več staršem; jim še z enim vzorcem delajo slabo vest, da niso dovolj dobri. Že tako je vzgoja ob vseh navodilih in receptih postala tako mogočen “bav bav”, da si pari tudi zato ne upajo odločiti za otroke. Saj se za to počutijo ob vseh visokih zahtevah in kompliciranih normah čisto nesposobni. In, kar je najbolj boleče, staršem podtikajo, da ni dovolj, če bodo otroke vzgajali z lastnim zgledom: biti moški, tako kot vidim svojega očeta – biti ženska, kot vidim svojo mamo. Ali pa kot me pri njima boli in tega nikoli ne bi hotel početi enako. Je res vredno oseben zgled, to, da vzgajaš iz svoje osebne zgodbe, iz stika s sabo, zamenjati z nekimi papirnatimi maliki, pa naj bodo leve ali desne barve? To zaseka med otroke in starše ter jih oboje prepusti potrošniškim industrijskim modelom, ki vladajo v družbi. Podre tisti naraven prenos identitete, ki je nenadomestljiv. Zaseje krivdo in nezaupanje. In seveda, taka papirnata vzgoja se “ne prime”. Poleg tega, če na silo proizvajamo “prave moške” iz svojih sinov, zna v skladu z družbenimi stereotipi to hitro biti kruto, trdosrčno in celo nasilno. V tisti naši debati je nekdo pripomnil, da je svet zunaj surov in da je zato sinove treba vzgojiti v pošasti (Peterson!). Surov svet delajo točno tisti otroci, ki so jih vzgajali v surovine! Hočemo to?

Preberi tudi

Na stopnicah (130)

Na stopnicah

Na stopnicah (130)

30.03.2024
Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024
Na stopnicah (129)

Na stopnicah

Na stopnicah (129)

23.03.2024
Na stopnicah (136)

Na stopnicah

Na stopnicah (136)

11.05.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme