Aktualno

Na sotočju Soče in Tolminke nastop pionirjev heavy metal glasbe

Na sotočju Soče in Tolminke nastop pionirjev heavy metal glasbe

Piše Katja Ferletič / Metaldays 2018

Tolmin, priljubljena romarska destinacija evropskega metalskega življa, je letos od 21. do 27. julija šestič imel v gosteh festival Metaldays. Vsako leto privablja dogodek v vas več kot dvanajst tisoč oboževalcev najrazličnejših žanrov metal glasbe. Letos je na treh odrih nastopilo približno 130 glasbenih skupin s celega sveta. Med glavnimi imeni so bili gotovo Angleži Judas Priest, eden izmed najpomembnejših heavy metal bandov vseh časov s 50 milijoni prodanih plošč, Poljaki Behemoth, predstavniki najboljšega black metala, Kanadčani Kataklysm, Nemci Accept in Finci Children of Bodom.
Prva dva dneva festivala sta bila namenjena izključno novim, še nepoznanim skupinam, ki so nastopile na odru “New Forces Stage”, v ponedeljek, 23. julija, pa je bilo celotno območje festivala že polno “metalheads”: nekateri so čez dan sproščeno pili pivo in se pogovarjali, veliko se jih je kopalo in se igralo z raznobarvnimi napihljivimi blazinami v obliki samorogov in flamingov, pisana množica pa se je že popoldne preselila pod oder in čakala na večerno “črnino”. Na glavnem odru – “Ian Fraser ‘Lemmy’ Kilmister Stage” so že ob neizprosni popoldanski vročini nastopili energični Jinjer in s svojo odlično performanco dodatno povišali temperaturo. Sledili so jim Alestorm, ena od skupin, ki me je letos najbolj pozitivno presenetila: iz Škotske so v Tolmin prinesli nadvse originalen “True Scottish Pirate Metal” in z živahnim in pisanim nastopom ter gusarskimi, poskočnimi pesmimi so prisotne spravili v množično evforijo. Pravi spektakel! Ko se je končno dan prevesil v noč in je zapihala večerna sapica, je prišel čas za švicarske folk metalce skupine Eluveitie, ki pa so me tokrat razočarali. Zaradi izredno slabega ozvočenja, ki se je sicer med nastopom nekoliko izboljšalo, in netočnosti vokalistov Fabienne Erni in Chrigela Glanzmanna je bil njihov nastop povsem pod povprečjem. Nič zato – za popestritev večera so poskrbeli Poljaki Behemoth, ki so pokazali, kakšen je pravi “black metal”: z maskiranimi obrazi in mogočnimi pirotehničnimi igrami so na velikem odru ustvarili magično vzdušje. Med skupinami, ki so se letos vrstile na odrih, so bili novost tudi Francozi Igorrr. Zanje so tehniki na oder postavili le bobne in napravo za elektronsko ustvarjanje glasbe. Njihove baročne skladbe so zmes elektronske in klasične glasbe, death in black metala z dodatkom operne glasbe. DJ, bobnar, lirična pevka in pevec, ki so nastopili na odru, so publiko začetno spravili v zmedo, potem pa z bizarnim nastopom prepričali in navdušili.
Tako kot vsako leto smo imeli tudi tokrat vsi svoje “favorite”, ki smo jih želeli slišati in videti v živo. Za nekatere so bili to nemški Accept, za druge Epica, za večino pa so bili to nedvomno britanske heavy metal legende Judas Priest, ki so nastopili v četrtek, 26. julija. S svojimi brezčasnimi hiti in pesmimi iz novega albuma Firepower, ki so ga izdali marca letos in s katerim so doživeli nepričakovan uspeh (peto mesto na britanski OCC lestvici albumov, prvo mesto na ameriški Billboard lestvici najboljših hard rock albumov in zgodovinsko peto mesto na US Billboard 200), so bili na festivalu Metaldays najdražji band doslej in tudi z največjo produkcijo – potrebno je bilo celo prilagoditi oder. Od ustanovitve leta 1969 so prodali že skoraj 50 milijonov albumov. Najstarejši med člani skupine je 66-letni pevec Rob Halford, prava “ikona” heavy metal glasbe, ki je stilno prvi zaznamoval vse svoje nastope z oblačili iz črnega usnja in kovine. Vročica četrtkove noči se je začela nekaj minut po triindvajseti, ko so zvoki klasične “War Pigs” skupine Black Sabbath začeli naznanjati enega izmed najbolj pričakovanih letošnjih nastopov. S “Firepower” se je koncert začel, sledile so ji klasične pesmi “Grinder” in “Sinner”. Čeprav se je Halford na odru s težavo, nekoliko okorno premikal in se večkrat za nekaj sekund zatekal v zakulisje, sta kitarista Richie Faulkner in Andy Sneap suvereno obvladovala odrsko površino in zabavala občinstvo, basist in ustanovitelj skupine Ian Hill pa je, kot po navadi, nekoliko zadržano zaigral svojo vlogo.
Ob prvem pogledu na Halforda, ko sem ga videla pred koncertom, kako je s palico in opirajoč se na roko sodelavca s težavo hodil v smeri odra, sem pomislila, da nas pričakuje grenko razočaranje. Res se Robovemu glasu poznajo dolga leta divjega življenja, na odru pa je imenitno opravil svoje delo: večkrat je zamenjal obleko, vsakič si je nadel drugačen usnjen jopič, sončna očala pa je imel skoraj stalno na nosu. Po potepanju skozi zgodovino s klasičnimi hiti je nastopil čas še za novosti “Lightning Strike”, “Bloodstone” in “Saints in Hell”, nato še za pravo koncertno poslastico “Tyrant”. Pesmi “You’ve Got Another Thing Comin” je sledila “Hell Bent for Leather”, med katero se je pevec na oder pripeljal z motorjem in tako poskrbel za glasno vznemirjanje publike. Glavni del koncerta je zaključila znana “Painkiller”, vrhunec Halfordovih krikov. Ko se je skupina znova vrnila na oder, nam je zaigrala še uspešnice “Metal Gods”, “Breaking The Law” in “Living After Midnight”, s katerim je poskrbela, da so prisotni s petjem in kričanjem skoraj ostali brez glasu, znani refreni pa so odmevali še pozno v noč. Judas Priest so s svojim nastopom dokazali, da so še vedno v dobri formi; bili so nedvomno največja skupina letošnjega festivala.
Omembe vredna je skupina Myrkur, ki je nastopila na manjšem odru takoj po koncertu Judas Priest. Krasna plavolasa pevka Amalie Bruun, nekdanja manekenka, odeta v belo obleko, je nastopila na odru, okrašenem z vejami in listjem, tako da je bil njen nastop nekaj res magičnega: spomnila me je na skrivnostno vilo, ki skoraj kot nebesno bitje poje sredi začaranega gozda.
Po napornem, soparnem, a čudovitem tednu, nasičenem z odlično glasbo, je prišel še petek, zadnji dan festivala, ki so ga z nekoliko grenkim priokusom končali Finci Children of Bodom. Njihov nastop se je začel s pesmijo “Are You Dead Yet? ”, med katero je pevec Alexi Laiho dobro zapel na notah kitar in ob spremljavi klaviatur Janneja Wirmana, kmalu pa so se začele težave: najprej s kitaro, nato z ozvočenjem. Vrstili so se hiti “Needled 24/7”, “Downfall”, “Everytime I Die”, uspešnica “Bodom Of Midnight” in seveda “Towards Dead End”. Občinstvo je navdušeno spremljalo nastop finske skupine, meni pa se je v primerjavi z njihovimi zadnjimi nastopi, katerim sem prisostvovala, celoten koncert zdel nekoliko klavrn.
Gledano v celoti, je bil tudi letošnji Metaldays zelo uspešen. Celotedenske vstopnice so kar kmalu razprodali. Vzdušje je bilo res čudovito, dobra glasba, zanimivi ljudje, odlična ponudba jedi in seveda prekrasna lokacija v naravi. Čeprav je bilo ogromno ljudi, ni bilo težav ali kakšnih pretepov, preprosto: vsi so bili veseli, da so lahko mirno skupaj uživali. Metalci so navadno odlični gostje tolminske občine – umirjeni, prijazni, kulturni in tolerantni, vredni pohvale. Ljubitelji dobre metal glasbe pa bodite pozorni! Treba je pohiteti že za naslednje leto, saj so vstopnice za Metaldays in za Punk Rock Holiday 2019 že na prodaj, nestrpni “metalheads” pa si lahko privoščite tudi Winter days of metal, zimsko verzijo festivala, ki bo v Bohinju od 29. novembra do 2. decembra 2018!

FOTO MANUEL DEMORI

Več fotografij na tej povezavi.

 

Slike

05.09.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!