Mušič brez strešic in brez Gorice; butična razstava, pomanjkljiv življenjepis
V milanski palači Morando je do 15. junija na ogled razstava deželnih umetnikov 20. stoletja, ki so jo postavili v režiji deželnega odborništva za kulturo. Na seznam umetnikov so pričakovano uvrstili tudi Zorana Mušiča, njegov priimek pa je v vseh uradnih sporočilih dosledno zapisan samo v slovenščini. Pod isto deželno odborništvo sodijo tudi goriški Pokrajinski muzeji, pri katerih pa trdijo, da je enako pravilno tudi zapisovanje brez strešic, da je itak vseeno, da je Prešernova dilema “al’ prav se piše” Mušič ali Music, odvečna: Slovencem naj bo zato zadoščeno s strešicami, za ves ostali svet brez. Zgodovina, predvsem zgodovina našega mejnega prostora, nam pove, da ni vseeno, da vprašanje ni odvečno in da je odgovor nanjo zahteven. A v muzeju imajo težave že z zgodovinskimi podatki. Tako je v izjemno lepo postavljeni in z vsebinskega vidika sklenjeni razstavi umetnikov življenjepis netočen in osupljivo nepopoln. Samo približno je označeno obdobje potovanja po Španiji, ki jo je Mušič obiskal med marcem in junijem 1935. Bivanje na Iberskem polotoku sta gmotno podprla Občina Maribor in Narodna galerija, Pisma iz Španije pa sproti objavljal Slovenec. Leta 1942 nikakor ni slikal “v nekaterih cerkvah v Furlaniji”, ampak z Avgustom Černigojem v Drežnici pod Krnom in Grahovem v Baški grapi, medtem ko se je v cerkvi v Gradnem v Brdih, ki jo je okrasil Lojze Spacal, podpisal pod Križev pot. Poleg tega je v pregledu izostala še vrsta mejnikov, ki so bistveni za razumevanje umetnika, njegovega dela in so neposredno vezani na palačo Attems, Gorico, deželo in čezmejni prostor. Da bi lahko povprečen obiskovalec razumel, zakaj je bila ravno Mušičeva razstava uvrščena v redni program prve čezmejne evropske prestolnice kulture, bi morali časovnico dopolniti vsaj z naslednjimi podatki:
1948: prvič razstavlja v Gorici. Na skupinski razstavi Mostra d’arte moderna. Mostra regionale 1948 Friuli-Venezia Giulia, ki je bila v palači Attems od 7. avgusta do 19. septembra, sodeluje s slikama Dalmatinske žene in Dalmatinski motiv. Platni žal nista reproducirani v katalogu.
1951: vezenina z Zgodbami Marca Pola (206 × 856 cm) za čezoceansko križarko Augustus, ki so jo zgradili v tržiški ladjedelnici.
1979: ob sedemdesetletnici pregledna razstava v palači Attems, od 6. januarja do 25. februarja.
1987: goriški občinski svet, na redni seji 7. septembra, soglasno odobri podelitev častnega meščanstva, ki ga Zoranu Mušiču izročijo 29. istega meseca. Predlog podelitve sta oktobra 1985 v razpravo vložila svetnika Komunistične partije Roberto Busolini in odv. Nereo Battello, županoval je Antonio Scarano iz vrst Krščanske demokracije.
1991: v letu osamosvojitve Slovenije pokloni 134 grafik rodni Goriški. Zbirko hranijo na gradu Dobrovo.
1997: razstava grafik v Rižarni, od 13. marca do 15. maja.
2005: v Gorici razstava Mušičevih drobnih del na papirju iz zbirke Maurizia in Lie Zanei.
2009: pregledna razstava v Moderni galeriji v Ljubljani. Prvič so skupno na ogled dela iz predvojnega in povojnega obdobja.
2018: v tržaškem Muzeju Revoltella razstava 24 dachauskih risb, ki so jih nepričakovano odkrili v arhivih tržaških anifašističnih gibanj. Po vsej verjetnosti gre za sveženj risb, ki se je ponesrečeno izgubil leta 1945 in ga je Mušič zaman iskal tudi prek časopisnih oglasov.
Očitno je, da teh pozab ne moremo pripisati zunanjim, beneškim sodelavcem projekta. Za pomanjkljivosti bi moralo odgovarjati vodstvo goriškega muzeja, kjer si takšnih spodrsljajev nikakor ne bi smeli privoščiti, saj med drugim kaže na nepoznavanje novejših študij o umetniku. Gorica je tako omenjena samo v povezavi z razstavo leta 2003, ki jo je zaradi številnega obiska in vstopa Slovenije v Evropsko unijo takratna pokrajinska uprava podaljšala za skoraj tri mesece, od 7. marca do 30. maja 2004.
