Mostovi so zgrajeni, pred nami je pot
V Gorici in Novi Gorici ugašajo zadnji reflektorji nad letom GO! 2025, ne ugaša pa energija, ki jo je ta evropska prestolnica kulture sprožila. Nasprotno: obmejni mesti sta prvič po desetletjih dobili močno spodbudo, ki presega kratkotrajnost kulturnega spektakla in ju sili, da zreta naprej. Dobili sta glas, večjo samozavest in vidljivost. Predvsem pa sta razumeli, da sta dobili dragoceno priložnost, ki je ne gre zapraviti.
GO! 2025 ni bil samo dolg niz infrastrukturnih obnov, ki bodo ostale kot otipljiva dediščina, in najrazličnejših prireditev, ki se še niso končale. Prava vrednost EPK je bila v tem, da sta si mesti prvič iskreno in odločno segli v roko ter Evropi pokazali, da se zgodovina lahko preoblikuje, če le imajo ljudje pravo vizijo in dovolj poguma. Dva župana poudarjata isto: da se je skozi stotine čezmejnih projektov in dogodkov ter nešteto medosebnih stikov zgodil odločilni premik. Ne več dve mesti, prežeti s starimi strahovi, temveč en sam vsakdanji življenjski prostor, kjer se prepletajo jeziki, ideje in ljudje.
V tednu, ko se bo to posebno leto simbolično sklenilo s slovesno predajo naziva EPK, se dobro zavedajmo, da to ni končni mejnik, temveč šele startna črta. Navdušenje in zagon se bosta izčrpala, če ju ne bomo aktivno negovali. Če bo 5. december pomenil le zadnji aplavz, ne pa tudi nov začetek, smo leto 2025 doživeli premalo odgovorno. Prenovljeni trgi, galerije in dvorane ne smejo samevati, temveč morajo živeti. Novonastale produkcije morajo postati stalnice, ne epizode. Zdaj potrebujejo sistematično podporo, ne zgolj trenutnega žara. Podobno velja na gospodarskem področju: če želimo dolgotrajni učinek, mora biti čezmejno območje dostopno, sodobno in usklajeno, predvsem pa usmerjeno v prihodnost. Izgovori o “nepremostljivih razlikah” so se izkazali za zgolj izgovor. Solidno čezmejno upravljanje ni utopija, temveč konkretna možnost. A še zdaleč nismo na koncu poti: različni pravni sistemi in upravne prepreke ostajajo ovire, ki jih lahko presežemo le s skupno strategijo, ne pa z občasnimi političnimi gestami. GO! 2025 nas je naučil, da je mit o nezdružljivosti stvar preteklosti, sodelovanje pa je lahko stvarnost. Naučil nas je tudi, da mednarodna prepoznavnost ne pade z neba, temveč zahteva delo in pogum. In da Evropa opazuje ter nagrajuje tiste, ki znajo preseči ustaljene meje.
Zato mora biti zdaj naša prva obveza, da leto 2025 obravnavamo ne kot vrhunec, ampak kot začetek zgodbe, ki jo odslej pišemo sami: občine, prebivalci, šole, podjetniki, turistični ponudniki, umetniki itd. Na obeh straneh meje in v obeh jezikih! Prvič v zgodovini si lahko iskreno in upravičeno rečemo: smo evropsko mesto, ki živi v dveh državah, a ima skupno prihodnost. Če smo v letu 2025 pod žarometi zgradili mostove, je zdaj čas, da ohranjamo prižgane svetilke in čez mostove začnemo hoditi vsak dan.
