“Moj študij je zelo raznolik”
Ime: Mateja Jarc
Doma si iz: Doberdoba
Študiraš: Logopedijo in surdopedagogiko na Pedagoški fakulteti
Najraje: imam glasbo
Kako pravzaprav izgleda tvoj študij?
Recimo, da je študij zelo raznolik. Sega od osnov razvojne pedagogije, pedagoške psihologije, pa do specifičnih predmetov, ki so za nas značilni, kot na primer razvoj govora in jezika, fonetika in fonologija. Raznolik je tudi zato, ker je to študij tudi surdopedagogike; učimo se tudi baze slovenskega znakovnega jezika, metod poučevanja itd. Letos imamo v drugem semestru tudi 14 delovnih dni prakse. Drugače pa pri raznih predmetih redno obiskujemo različne vrtce v Ljubljani, kjer opazujemo razvoj otrok. Na primer v decembru sem bila na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer smo se srečevali s problematiko gluhih otrok.
Kaj pa je pravzaprav surdopedagogika?
Besede surdopedagogika ne prepozna niti program Word na računalniku! (smeh) To je veda o tem, kako poučevati, kako se spoprijemati z gluhimi, kako z njimi komunicirati. Za gluhe je najbolj pomembno to, da sploh z njimi komuniciramo, ne glede kako. Surdopedagog skuša biti most med svetom slišečih in gluhih, obenem pa tudi pomagati gluhim pri različnih težavah, s katerimi se srečujejo, na primer z govorom.
Že veš, ali bi se raje ukvarjala v večji meri z logopedijo ali s surdopedagogiko?
To, kar bi najraje delala, je povezano z glasbo. Obstajajo namreč logopedi prav za pevce oziroma rada bi v redno logopedsko terapijo uvajala glasbo. To je recimo moj cilj.
Če sva že pri glasbi: v Doberdobu vodiš otroški zbor, med tvojimi izbirnimi predmeti pa je tudi dirigiranje. Kako izgleda ta predmet?
Nikoli nisem spoznavala zborovodstva s tega vidika. Pridobila sem neke teorične osnove, predvsem v delu z otroki, ki me tudi najbolj zanima. Imeli smo dobro profesorico, ki je dajala poudarek tudi na zdravo uporabo glasu. Recimo, kako otroku izboljšati dihanje. Če začneš otroku to razlagati, ne bo nič. Pri otroku se mora to razviti instinktivno. Učili smo se izbirati vokalizme, da ne začneš z neko togo vajo, ampak da izhajaš iz zvokov iz narave, iz posnemanja recimo žoge ali vlaka, in da otrokom na ta način približaš tehniko zdravega petja.
Tudi sama poješ tako v zamejstvu kot v Ljubljani. Predstavi nam svojo izkušnjo pri APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani!
Začela sem v začetku tega študijskega leta in mi je za zdaj zelo všeč. Posebnost zbora je, da je študentski zbor, v katerem vlada zelo strog režim, in po mojem je to recept za uspeh. Na primer prisotnost na vajah, klepetanje med vajami, splošna resnost. Opažam, da imajo pevci drugačen pristop k petju, drugače se spoprijemajo z glasbo, bolj znanstveno, tehnično. Kar je še bistveno različno, je to, da si v Ljubljani nekako v središču dogajanja. Za božični koncert smo, recimo, sodelovali z RTV in peli v Cankarjevem domu. Če bi pela samo v zamejstvu, bi o takem projektu verjetno še dolgo sanjala. Potem srečuješ skladatelje. Na vaje je skoraj redno prihajal Aldo Kumar, avtor novitete, ki smo jo izvajali. Redno se srečujemo tudi z zelo dobrimi profesoricami vokalne tehnike. Delati z njimi je res zelo zanimivo, ker spoznavaš druge pristope. V Ljubljani se zdi na splošno vse lažje.
Če se vrneva k tvojemu študiju. Veš morda, kako bi tvoj študij izgledal v Italiji?
Sem malce primerjala predmetnik, ki je prav res zelo podoben. Razlika je v tem, da spada logopedija v Italiji med zdravstvene vede, medtem ko je v Sloveniji med pedagoškimi. Tudi jaz sem najprej mislila, da je to strogo medicinsko, a odkar sem v Ljubljani, menim, da je bolje, da spada med pedagoške. Medicinsko je nekaj, kar vodi v več distance, v odnos pacient-zdravnik, medtem ko pri logopediji mislim, da je nujen stik, zaupanje v osebo in da te distance ni treba.
Za koga je primeren ta študij?
Primeren je za tiste, ki jih zanima podrobno jezik, jezik kot sistem. Jezik nastaja že v možganih in težave lahko nastanejo na več stopnjah, govor je v bistvu končni stadij. Torej tiste, ki jih zanima bodisi humanistična kot znanstvena plat, oziroma, ki jih osrečuje delo z ljudmi in ki radi pomagajo.
Kako izgleda študenstko življenje v prestolnici?
Vsekakor je zame življenje v Ljubljani zelo pozitivna izkušnja. Dobro je, da zamejci spoznamo tudi osrednjo Slovenijo. Ko si v zamejstvu, misliš, da imaš enako kulturo, a potem vidiš neke razlike. Pozitivno je tudi, da imaš v Ljubljani vse, kar želiš, prav pod roko; Ljubljana nudi ogromno stvari.
Kaj pa pogrešaš v Ljubljani?
Najbolj pogrešam sproščenost; vsi se mi zdijo zelo togi, domov pa bi pripeljala malo njihove resnosti.
Če pogledava še v prihodnost…
V četrtem letniku bi rada šla na Erasmus izmenjavo v Belgijo. Morda bi nadaljevanje res opravila v Italiji, da bi spoznala italijanski pristop k temu področju.
Lucija Tavčar
Naši študentje v Ljubljani: Mateja Jarc / Piše: Lucija Tavčar