“Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”

Razmišljanje

Te poslednje Jezusove besede na križu mi velikokrat pridejo v spomin. Prišle pa so mi tudi ob dogodku, ki me je več dni vznemirjal. V zdravnikovi čakalnici sem se znašel sam. Prišel sem prej, predvsem zato, ker je deževalo in ker se mi ni ljubilo, da bi zavil v kakšno kavarno in tam počakal, zato sem se enostavno podal v to čakalnico. Tik preden bi prišel na vrsto, vstopi starejši gospod. Ko odloži plašč, se obrne k meni in spregovori: “Bi me pustili naprej? Imam čudno delo, negujem bolnika, ki se poslavlja, vsaj tako mislim.” “Seveda,” odgovorim. Vstopila je sestra in gospod je odšel v ordinacijo.

Umiranje?! Že samo dejstvo, da nekdo umira, bodisi doma bodisi v bolnišnici, spremeni način življenja v tisti družini. Mariborska medicinska fakulteta je naredila raziskavo o tem, koliko ljudi si želi umreti doma. Podatek je zanimiv, saj bi kar 75 % ljudi želelo umreti doma, če bi imeli to možnost. Nad tem v glavnem niso navdušeni svojci bolnih. Bolnik je v hiši breme. Prav to breme pa na vljuden način s pogovorom lahko omilimo. Nekako tako lahko začnemo: “Vaša mama vam je velikokrat, ko ste bili majhni, zamenjala plenice, bi ji vi tokrat ne naredili te usluge?” Prav tako bodimo do bolnih svojcev dobri. V takem primeru, ko bolnik zapazi, da so do njegovih domačih dobri, se velikokrat na njegovem obrazu pokažejo solze. Če imamo doma bolnika, si sami podzavestno urejujemo življenjski ritem. Govorimo tiše, ne loputamo z vrati, do prišlekov (obiskov) smo obzirnejši. Znano je, da je veliko bolnih strah, da ne bi bili svojcem v breme.

Zanimiv je bil starejši možak, ko se je s hojco počasi pomikal po cerkvi, do svojega stalnega mesta. Hojco je postavil ob klop, on pa se je počasi zvlekel vanjo. Redno sem ga obhajal in neko nedeljo me je pred cerkvijo nagovoril: “Veste gospod, na tem svetu sem doživel že vse. Kmetijo sem predal sinu in vidim, da dobro gospodari. Ženo sem pokopal že pred desetletjem, samo jaz še nisem umrl. Ampak, vedite, tukaj pa ne bom hitel!” Zamislil sem se nad temi besedami … Od tedaj, kadar se z njim srečam, ga ogovorim: “Gospod, počasi, nič hitenja!” On pa: “Prav imate, počasi, čeprav pride ob svojem času!” Ta primer mi veliko pove.

Umiranje in smrt sta danes v družini izjemi. Smrt je bila svojčas bolj prisotna doma. Marsikje so jo pričakovali in ob skrbni negi spremljali ugašanje domačina. Ob tem bi omenil še otroke. Ti so danes skoraj pozabljeni žalovalci ob smrti. Pogosto jih spodijo stran od mrliča. To je povsem v nasprotju, kot so ravnali naši predniki. Tudi otroci so na vasi hodili kropit vse, ali so jih poznali ali ne. Tam so poslušli pogovore o smrti, videli umrlega na parah, obenem pa jedli piškote. Vse skupaj je bilo nekaj naravnega, kar bi danes z medicinskim izrazom rekli – detabuizacija smrti.

Kako pa mi? Ali v naši družini govorimo o smrti? Gredo naši otroci na pokopališče samo za halloween in še takrat našeljeni? Smrt ni pustna šema, je izredna resničnost, ki jo bo doživel vsak od nas.