Moč iz Jezusovega trpljenja
Tit Brandsma je bil nizozemski redovnik karmeličan, profesor in rektor univerze pred drugo svetovno vojno. Ko so Nemci zasedli Nizozemsko, so p. Tita odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Zaprli so ga v umazan pesjak. Stražarji so ga poniževali in se znašali nad njim tudi tako, da je moral lajati kot pes, ko so hodili mimo. Tam je leta 1942 umrl kot mučenec.
Nacistični mučitelji niso vedeli, da je p. Tit pisal dnevnik med vrstice svojega duhovniškega molitvenika. Tam je tudi zapisal, da je tolikšno trpljenje mogel prestati zato, ker se je zavedal, koliko je Jezus pretrpel zanj. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 51)
Jezusovo trpljenje, ki se ga danes spominjamo na poseben način, je bil vir moči številnim ljudem skozi zgodovino. Kot Tit Brandsma tudi ti ljudje ne bi mogli prenesti trpljenja brez zavedanja, kaj vse je Kristus že pretrpel pred njimi. Kristusovo trpljenje jih podpira v njihovi preizkušnji. Ko premišljujemo Kristusovo trpljenje, vidimo, da je Kristus trpel na tri načine.
Prvič: trpel je duševno.
Jezus je duševno trpel na Oljski gori. Tam je potil krvavi pot, ko si je predočil, kakšno trpljenje ga čaka. Podobno je trpel, ko so ga zapustili njegovi učenci in ko ga je eden od apostolov zatajil, eden pa celo izdal. Vse nas lahko zadene duševno trpljenje. Takrat se lahko zatečemo k Jezusu.
Drugič: trpel je telesno.
Jezusa so strašno prebičali. Nadeli so mu trnovo krono in ga pribili na križ. Tudi mnogi med nami so že izkusili telesno trpljenje. Upam, da smo takrat izkusili tudi Kristusovo bližino in tolažbo.
Tretjič: trpel je duhovno.
Ko je visel v strašnem trpljenju na križu, se mu je zdelo, da ga je zapustil celo Oče. Mi se spet lahko spomnimo na naše duhovno trpljenje. Morda smo imeli v tistem trpljenju tudi mi občutek, da nas je celo Bog zapustil. Toda v resnici nismo bili sami, ampak nam je bil blizu Kristus s svojo podobno izkušnjo.
Marsikje po obhajilu molijo molitev Duša Kristusova. V njej prosimo: Trpljenje Kristusovo, utrdi me. Ko premišljujemo Jezusovo trpljenje, naj to utrjuje našo vero in nam daje moč za življenje. Ta lepa prošnja nas tudi navaja, da se v času osebnega duhovnega, duševnega ali telesnega trpljenja zatečemo k trpečemu Kristusu. V njegovih ranah bomo našli moč in mir. Zato je Jezusovo trpljenje tudi naše trpljenje in naše trpljenje je po Kristusovi veliki noči tudi Jezusovo.
Zgodba za navdih
Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem
V majhnem mestu je živel starejši mož. Mlajši so ga klicali “stric Janez”. Cele generacije mlajših meščanov je naučil lova in ribolova. Zato je bil priljubljen med ljudmi. Imel je majhen kos zemlje in hišico, v kateri je živel, potem ko mu je umrla žena.
Nekega dne so odkrili, da pod njegovim posestvom ležijo zaloge bakrene rude. Krajevni podjetniki so zato želeli, da bi se izselil, oni pa bi tam odprli rudnik. Starček ni potreboval denarja, želel si je samo, da bi preostanek življenja ostal v hiši, v kateri je živel od otroštva.
“Stric Janez” ni popustil pritiskom in se ni vdal. Zato so mu krajevni veljaki začeli groziti. Tako so se nekega dne oglasili v njegovi hiši. S stricem Janezom jih je pričakal tudi župnik. Ta je stopil pred veljake in dejal: “Janez ve, da se mu bliža smrtna ura. Napisal je oporoko in v njej izrazil svojo poslednjo voljo. Želi, da vam sporočim, kaj piše v njej: Ribiško palico zapušča Petru. Dobro se še spominja, kako je Peter prvič nekaj ujel z njo. Želi, da puško dobi Jakob. Spominja se, kako ga je naučil streljati.”
Stvar za stvarjo je stari mož ljubeznivo zapuščal ljudem, ki so mu hoteli vzeti zemljo in so mu grozili. Obiskovalci so osramočeni začeli zapuščati hišo. Takrat je Janezov vnuk vprašal: “Kakšna volja pa je to, dedi?”
Starec je odgovoril: “Božja volja.”
“Strica Janeza” so zavrnili tisti, ki jim je delal dobro. Ni se jim maščeval in ni jim povrnil s hudobijo. Tudi Kristusa so zavrnili ljudje, ki jim je storil dobro. Toda Jezus jim njihove hudobije ni vrnil s hudim! Sv. Pavel nas v drugem berilu spodbuja: “Isto mišljenje naj bo v vas, kakor je v Jezusi Kristusu.” (Flp 4,5).