Mesto, ki gleda na morje

Ne gre namreč za preprost dokumentarec o Trstu in njegovi kulturni omiki zadnjih sto let, gre za prikaz simbolne tržaškosti preko fikcijskega elementa, ki se na podlagi miselnih izhodišč intervjuvancev razvija v sanjsko dimenzijo, s katero je režiserka hotela orisati raznovrstno, skorajda labirintsko izročilo mestne kulture zadnjih sto let. Film je torej neke vrste sublimacija lirične osnove, v kateri se prepletajo različne etnične dediščine, ki so v določenem razdobju skovale obličje Trsta. Režiserka se svojega oddaljenega, celo odtujenega pogleda zaveda in ne sili v mučno analizo razlogov, ki so v krajevno tkivo zarezali globoke rane.
Resnici na ljubo se tudi te boleče strani polpretekle zgodovine vrstijo v pripovedovanjih častnih Tržačanov: v njihovih spominih pa se ravno zaradi tako oniričnega spektra razlegajo v brezčasje. Težko torej, da bo tujec, se pravi ne-Tržačan, imel jasno podobo o zapletenosti dogodkov, na katerih temelji današnji Trst. Imel bo kvečjemu izostren vpogled v statično ozračje zalivskega mesta, ki ga je sicer narava nagradila s prelepim okoljem, kar v filmu nedvomno izstopa. Najzgovornejši prikaz tržaške spokojnosti je v filmu predlagal pisatelj Claudio Magris, ko je o Trstu dejal, da se bolj kot obmorsko mesto preprosto zdi mesto, ki gleda na morje. Celo prikaz novih kitajskih prišlekov ne razgiba statične povednosti filma; Azijci v tem filmu so se Borisu Pahorju, ki v svojem razdelku svobodno pripoveduje o spominih, ko je kot sedemletni otrok prisostvoval požigu Narodnega doma, zdeli s silo uvrščeni, da bi gledalca prepričali o vraščenosti mesta v globalizacijski vsakdan.
Boris Pahor je v svojem posegu po projekciji obžaloval v filmski pripovedi neko tesnejšo vez s preteklostjo, da bi bolje dojeli ključni vzgib nekdanjega pomena našega mesta. “Kar je bilo, ne smemo odložiti na podstrešje ali prepustiti smrti. Vedeti moramo, da se v tržaški preteklosti zrcali nekdanjost Evrope”.
Prav zato bi bilo potrebno, da bi Pahorjevim besedam prisluhnili tisti, ki so poklicani, da pospremijo današnji Trst v široko prihodnost na podlagi te preteklosti, ko se je srednjeevropska duša ravno v Trstu napajala ob Sredozemlju. Smerokaz naj odgovorni vselej iščejo v kulturi: včasih se zdi, da najžlahtnejše politično poslanstvo opravljajo ne-politične organizacije in manifestacije, kakršen je Trst film festival. Ta dogodek, ki prinaša novosti sedanjega srednjeevropskega filmskega okolja, nedvomno uvršča mesto v svoje pravšnje kulturne koordinate: tudi s takimi deli, ki bi jih drugod verjetno cenili bolj kot v Trstu.

Zapis o uvodnem filmu letošnjega Trst film festivala z naslovom Il viaggio della signorina Vila režiserke Elisabette Sgarbi (sestre slavnega in spornega Vittoria) velja začeti pri razčlenitvi žanrske zvrsti, kateri film pripada in ki dejansko začrtuje tirnice njegove vsebine.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme