Mesto, ki gleda na morje
Ne gre namreč za preprost dokumentarec o Trstu in njegovi kulturni omiki zadnjih sto let, gre za prikaz simbolne tržaškosti preko fikcijskega elementa, ki se na podlagi miselnih izhodišč intervjuvancev razvija v sanjsko dimenzijo, s katero je režiserka hotela orisati raznovrstno, skorajda labirintsko izročilo mestne kulture zadnjih sto let. Film je torej neke vrste sublimacija lirične osnove, v kateri se prepletajo različne etnične dediščine, ki so v določenem razdobju skovale obličje Trsta. Režiserka se svojega oddaljenega, celo odtujenega pogleda zaveda in ne sili v mučno analizo razlogov, ki so v krajevno tkivo zarezali globoke rane.
Resnici na ljubo se tudi te boleče strani polpretekle zgodovine vrstijo v pripovedovanjih častnih Tržačanov: v njihovih spominih pa se ravno zaradi tako oniričnega spektra razlegajo v brezčasje. Težko torej, da bo tujec, se pravi ne-Tržačan, imel jasno podobo o zapletenosti dogodkov, na katerih temelji današnji Trst. Imel bo kvečjemu izostren vpogled v statično ozračje zalivskega mesta, ki ga je sicer narava nagradila s prelepim okoljem, kar v filmu nedvomno izstopa. Najzgovornejši prikaz tržaške spokojnosti je v filmu predlagal pisatelj Claudio Magris, ko je o Trstu dejal, da se bolj kot obmorsko mesto preprosto zdi mesto, ki gleda na morje. Celo prikaz novih kitajskih prišlekov ne razgiba statične povednosti filma; Azijci v tem filmu so se Borisu Pahorju, ki v svojem razdelku svobodno pripoveduje o spominih, ko je kot sedemletni otrok prisostvoval požigu Narodnega doma, zdeli s silo uvrščeni, da bi gledalca prepričali o vraščenosti mesta v globalizacijski vsakdan.
Boris Pahor je v svojem posegu po projekciji obžaloval v filmski pripovedi neko tesnejšo vez s preteklostjo, da bi bolje dojeli ključni vzgib nekdanjega pomena našega mesta. “Kar je bilo, ne smemo odložiti na podstrešje ali prepustiti smrti. Vedeti moramo, da se v tržaški preteklosti zrcali nekdanjost Evrope”.
Prav zato bi bilo potrebno, da bi Pahorjevim besedam prisluhnili tisti, ki so poklicani, da pospremijo današnji Trst v široko prihodnost na podlagi te preteklosti, ko se je srednjeevropska duša ravno v Trstu napajala ob Sredozemlju. Smerokaz naj odgovorni vselej iščejo v kulturi: včasih se zdi, da najžlahtnejše politično poslanstvo opravljajo ne-politične organizacije in manifestacije, kakršen je Trst film festival. Ta dogodek, ki prinaša novosti sedanjega srednjeevropskega filmskega okolja, nedvomno uvršča mesto v svoje pravšnje kulturne koordinate: tudi s takimi deli, ki bi jih drugod verjetno cenili bolj kot v Trstu.
