Mateja Ratej in Luka Lisjak Gabrijelčič o vojni, miru in medijih v prelomnih časih
Izteka se mesec, ko v Evropi praznujemo 80-letnico konca druge svetovne vojne. Dolgoživa parola “Nikoli več” se ob trenutnem dogajanju po svetu zdi pozabljena, zato nas v refleksijah bolj zanaša v iskanje vzporednic in naukov za podobno burne današnje čase. Nekaj jih je minuli torek, 20. maja, v Cankarjevem domu v Ljubljani ponudil tudi pogovor zgodovinarjev Mateje Ratej in Luke Lisjaka Gabrijelčiča z urednikom Alijem Žerdinom.
Pogovor je bil del cikla z naslovom Šest let vojne, en dan osvoboditve, v katerem je Žerdin z zgodovinarji dogajanje okoli druge svetovne vojne premišljeval ob listanju takratnih časopisov. Gosta torkovega omizja sta sicer opozorila, da je treba časopise pri pogledu nazaj v roke vzeti z zavedanjem takratnega konteksta. Tako je Mateja Ratej izpostavila, da je bila v 30. letih 20. stoletja Kraljevina Jugoslavija diktatura, takratne časopise pa je treba brati med vrsticami.
Za Slovence iz Kraljevine Jugoslavije sta bila predvsem relevantna Jutro in Slovenec. Slednji je bil nekoliko starejši, a zelo bran. Kot je pojasnila Ratej, je bil njegov urednik Ivan Ahčin dobro povezan z enim osrednjih jugoslovanskih in slovenskih politikov Antonom Korošcem in je bralce pritegnil zaradi dobre obveščenosti. “Na drugi strani je bilo Jutro mlajši časopis z boljšim zaledjem bralcev, ki je bolje zajel tudi sentiment takratnega časa,” je dodala.
Pregled časopisnih naslovnic v prelomnih dneh, ki sta ga gosta izdatno obogatila z zgodovinskim kontekstom, je ponudil zanimiv vpogled v informiranje in vzdušje, ki vlada v negotovih in prelomnih časih. Tako je denimo v oči zbodel naslov na prvi strani Jutra iz marca 1938, ko si je nemški rajh priključil Avstrijo. Naslov se je nič kaj pompozno glasil Priključitev Avstrije izvedena.
Kljub temu je zgodovinarka Ratej opozorila, da se v nadaljevanju članka pokaže strah. Izpostavila je citirano izjavo Antona Korošca, da Jugoslavija na severu za sosedo nima več male Avstrije, ampak nemški rajh. Lisjak Gabrijelčič je na drugi strani ocenil, da naslovnica predvsem odraža zmedenost avtorjev. Tako se je na prvi strani znašla tudi novica, da je bil na avstrijskem Štajerskem ob prihodu nacistov preprečen habsburški puč, kar je po njegovih besedah čista dezinformacija.
Kasnejša naslovnica Slovenca iz istega leta, ko so evropski veljaki sklenili Münchenski sporazum, pa je bila kljub svetovnim pretresom sumljivo pomirjujoča. “Ko se v javnem diskurzu v tako kočljivem trenutku pretirano pojavi ena beseda, tukaj je to beseda mir, potem veš, da je govor o vojni,” je komentirala Ratej in opozorila na ustvarjanje narativov. Pri tem je potegnila vzporednico s sedanjostjo, ko radi rečemo, da vojne zaradi usodne moči jedrskega orožja ne bo. Kot je poudarila, so že takrat ljudje z izkušnjo prve svetovne vojne govorili, da je orožje tako napredovalo, da svet nove vojne ne more preživeti. “Vojna pa je nadzorovano stanje, ni kaos,” je bila jasna.
V naslednjih izdajah časopisov je postalo že bolj jasno, da se Evropa vojni ne bo mogla izogniti, a sta se v poročanju tik pred nemškim napadom leta 1941 še vedno močno kazala kaos in zaslepljenost jugoslovanskih oblasti. Tako je med državnim udarom v Beogradu časnik na naslovnici poročal, da vlaki vozijo točno, le nekaj dni pred bombardiranjem pa v naslovu miril, da ni razlogov za razburjenje. Pomlad 1941 je po besedah Lisjaka Gabrijelčiča pokazala vso neresnost in slabo organiziranost Kraljevine Jugoslavije. “Beograjska elita je živela v popolnem zanikanju. Država ni imela nobenega odgovora, kaj bo storila v primeru napada, za katerega je vedela, da se pripravlja,” je dejal.
Zanimivo opozorilo pa nam vsem, ki delamo v medijih, ponuja povojna usoda časnika Jutro. Ob osvoboditvi Ljubljane je osvoboditelje pozdravil še z zadnjo številko, nato pa ga je “požrl” Slovenski poročevalec. Časnik in njegovi novinarji so se znašli na napačni strani zgodovine in bili deležni le enega dne osvoboditve.
