Marina Silvestri: Zeleni jantar
Goriška Mohorjeva družba je zagotovo potegnila odlično potezo, ko se je odločila, da v slovenščino prevede knjigo Marine Silvestri Ambraverde – Zeleni jantar. Ne samo zaradi bližajočega EPK-ja, v katerega se omenjeno delo v celoti umešča, ampak in predvsem zaradi njegove vsebine, izvora protagonistke in vloge avktorialne avtorice – pripovedovalke, ki dogajalni prostor in čas povsem obvlada. Knjigo, ki je izšla v okviru knjižne izdaje GMD za leto 2025, je iz italijanskega originala poslovenila Dana Čandek, spremno besedo pa dodala Mirjam Simčič.
Knjiga je v svoji genezi sorodna uspešnici Cristine Battocletti Epigenetica, saj sta si obe avtorici edini v prepričanju, da se predvsem nerazrešene čustvene travme preteklih generacij, predvsem pa pokojnih družinskih članov, nezavedno prenašajo iz roda v rod, do pričakovane in zaželene končne katarze. Sploh pa je v zadnjih desetletjih nekako v modi, da se marsikatere pisateljice posvečajo temu, da na podlagi redkih ohranjenih arhivskih podatkov rekonstruirajo življenja žensk, ki so živele v preteklih stoletjih, in tako prispevajo k ustvarjanju in ohranjanju tiste dediščine spominov na ženske usode, ki jih je v zgodovini še vedno tako malo. V ospredju pripovedi Marine Silvestri je namreč življenje guvernante Elvire Bascar, ki samo po sebi ni bilo pomembno, se pa vrašča v čas druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, s čimer nam poda podrobno sliko našega mesta (Gorice) in ostalih (Trst, Rim, Neapelj, Catania, nazadnje Izola), kamor jo je ponesla ne ravno prijazna življenjska usoda.
V drugi polovici 19. stoletja je namreč Gorica “zaslovela” kot priljubljeni kraj bivanja in zdravljenja uglednih družin, tu so bivale številne kronane glave, kot npr. nekateri člani francoskih Burbonov nekdanjega “Ancien regime”, gostje najprestižnejših vil v mestu. Tu je umrl Karel X., gost grofa Micheleja Coroninija, nekdanjega diplomata na avstrijskem veleposlaništvu v Parizu. In tako kot je Gorica sprejela francoske Burbone v izgnanstvu, je Trst, takrat zelo aktivno svobodno pristanišče, sprejel španske Burbone, ki so tam ostali kar nekaj časa.
Če se ne bi avtorica odločila za svojevrstno upovedovalno tehniko, bi imel bralec skorajda vtis, da stopa z Elviro v ospredje lik v naši literaturi tako značilnega “malega človeka” in njegove na videz nepomembne družbene vloge v času medvojnega t. i. socialnega realizma. Pa ni tako: Elvira že sama po sebi ni bila katerakoli ženska, bila je izobražena in se je gibala v skorajda izključno aristokratskem svetu, v katerem je do vrnitve v Gorico odigrala vlogo privatne vzgojiteljice in učiteljice. Kljub njeni pomembni pedagoški zadolžitvi pa ji seveda ni uspelo postati ena izmed pripadnic višjega sloja, niti v primeru, ko njeno intimno razmerje z liberalno in napredno usmerjenim aristikratom iz Catanie ni ostalo brez posledic. Ne samo to, njegova vase zagledana družina, ki je pazila na ugled in svoje dobro ime, je žensko odslovila in jo oddaljila, tako da ji ni preostalo drugega kot vrnitev v rojstni kraj, kjer je v samostanu rodila hčerkico, ki ni nikoli spoznala svojega očeta.
Marsikatera stran tega romana ali eseja se odvija v premišljenem ravnovesju med strogo zgodovinsko rekonstrukcijo in svobodo literarne invencije. Kjer pa zmanjkajo zgodovinski oprimki, ki jih pisateljica neumorno išče, da bi čim bolj objektivno opisala dejstva, prevzame glavno vlogo domišljija, ki nam “podari” nekaj strani slikovitih in čustveno intenzivnih doživljajev, kot je npr. vzpon na Etno ali pa opis nekaterih trenutkov, ki jih je Elvira preživela v Gorici, ali pa celo dramatičen trenutek njenega nenadnega odhoda iz Catanie. Tam pa, kjer je arhivskih podatkov na pretek, vedno prevlada avtoričina želja po objektivni osvetlitvi dejstev, zato da bi na podlagi pričevanj bralcu nudila kar se da verodostojno predstavo, v kakšnem okolju so se odvijali dogodki izpred 150 let. Ti so namreč napovedali velike spremembe v politični ureditvi (zedinjenje Italije), predvsem pa v gospodarski izmenjavi (znotraj) Kraljevine Italije, pa tudi trgovanje s kraji, ki so bili še pod Avstro-Ogrsko.
Elvirina zgodba, ki še zdaleč ni samo družinska zgodba, se v pripovedi širi v neslutene razsežnosti, saj lahko bralec prodira v različne časovno oddaljene svetove, se sooča s številnimi dokumenti, ki jih Marina Silvestri s sebi značilno vnemo odkriva v najbolj oddaljenih arhivih, doživlja strast zgodovinarja, ki s pomočjo samo nakazanih informacij poskuša rekonstruirati dejstva, okolje, utrip zgodovinskega časa. Marina Silvestri je skratka stalno z nami, vseprisotna – kot vsevedna pripovedovalka, ki nam v polifoniji najrazličnejših arhivskih podatkov in zgodovinskih dejstev plete zgodbo o ženski, s katero ima marsikaj skupnega, tudi prstan, ki ga krasi dragocen kamen – zeleni jantar, simbol uspeha in duhovne povezanosti s protagonistko, ki jo je nagovorila in povabila, da napiše njeno življenjsko zgodbo …
