Mamićev Dalmatino: brez dlake na jeziku
Društvo slovenskih izobražencev je tokrat gostilo univerzitetnega diplomiranega zgodovinarja in novinarja, svetovljana in neuklonljivega borca za resnico in demokracijo Tina Mamića, ki je pri Mladiki v sodelovanju z družinsko založbo Adam izdal knjigo Dalmatino. V njej je izbor najboljših besedil, povezanih v celoto z rdečo nitjo, in sicer pogled na domovino tostran, onstran meje in iz izseljenstva.
Življenje in delo avtorja je predstavil Milan Gregorič, ki je napisal tudi spremno besedo. Profesor zgodovine in diplomirani novinar Tino Mamić se je rodil leta 1972 in je odraščal v Šturjah pri Ajdovščini. Leta 1991 je maturiral kot prva generacija maturantov Škofijske gimnazije, ki ji je država priznala spričevalo. Opravil je civilno služenje vojaškega roka v Zavodu za invalidne otroke v Vipavi. V Kopru je dobil prvo redno službo kot urednik revije Ognjišče, kateri je sledilo še veliko zaposlitev. Uredil je več zgodovinskih knjig za založbo Ognjišče. V Luksemburgu je kot uslužbenec Evropske unije opravljal delo korektorja za slovenščino na oddelku za sekundarno zakonodajo. Poleti 2004 je delal v Bruslju kot novinar na generalnem direktoratu za pravosodje. Pripravljal je nacionalna poročila Evrobarometra za Evropsko komisijo. Naslednje leto se je vrnil in postal najprej novinar in urednik pri Primorskih novicah, leta 2006 pa odgovorni urednik ter jim povečal branost in naklado. Po sedmih letih dela se je odločil za samostojno pot. Redno objavlja v različnih slovenskih medijih in sodeluje s prispevki na raznih simpozijih. Pred tremi leti je pri družinski založbi Adam izdal knjižni prvenec Protestantino.
Avtor je najprej obrazložil naslov svoje knjige, ki si jo je zamislil kot eno besedo. To je v spomin na njegovega dedka Adolfa Bratino, ki je svojemu sinu, Dalmatincu, stalno ponavljal besede sv. Hieronima: “Oprosti, Bog, kajti Dalmatinec sem”. Naslov se sklicuje tudi na prigodo poslanca v hrvaškem parlamentu, ki je na očitek, da je vpil na kolege, odvrnil: “Veste, Dalmatinec sem, mi govorimo malce glasneje”.
Tino Mamić, ki se čuti Slovenec in Hrvat ter je na oboje ponosen, je predstavil poglavja in jih pokomentiral. Tako se zvrstijo Zdrava pamet, Prazniki (ni) so prazni (ki), Slovenija danes, Zgodovina učiteljica, Mediji cokla in Kam se politika vtika. Skupno je v Dalmatinu zbranih 69 prispevkov, ki kažejo na avtorjevo neuklonljivo držo, saj brez dlak na jeziku spregovori o krivicah in lažeh.
Na predstavitvi v Peterlinovi dvorani je na vprašanje, kaj se je zgodilo, da je odšel od Primorskih novic kot odgovorni urednik, dejal, da je bilo škoda časa. Takrat so imele premalo kadra in on se je vrnil iz Bruslja. Zelo dobro je poznal mednarodno politiko. Nekdanja udbovka ga je zelo hvalila in je pridobil samozavest. Ko pa je napisal uvodnik in uporabil besedno zvezo “rdeči direktorji”, se je vse spremenilo. Niso pa ga mogli odpustiti, zato so mu prepovedali pisati o notranji politiki in mu dodelili bolj “žensko” prilogo. Pisal je kolumne, ki so bile po mnenju nekaterih veliko bolj hudomušne in prepričljive. Mamić je dejal, da imajo slovenski novinarji dve težavi: politično opredeljenost v povezavi z mesijanskim kompleksom in to, da so zelo neizobraženi; ne poglabljajo se, ker napišejo stvari na hitro. Prepričan je, da so mediji glavna plat razvoja slovenske družbe: “Če bomo spremenili medije, bomo spremenili tudi državo”.
Metka Šinigoj
Trst / Ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev
