Majoneza

Majoneza (1)

Zadnjič smo na skavtskem izhodu delali majonezo. Presenetljivo enostavne sestavine, iz katerih nastane nekaj tako posebnega in okusnega. “Samo stepati je treba kot nor,” so rekli skavti. Majoneza je kemijsko emulzija – snov, v kateri se maščoba homogeno poveže z drugo snovjo; pri tem rumenjak služi kot emulgator, da se sestavine spet ne ločijo, olje pa pomeni, da se omaka bistveno dlje časa ne pokvari, kot če bi recimo imeli v posodi samo stepeno jajce. Majoneza se tudi po dolgo časa ne loči nazaj na olje in jajce, pač pa se ji rok izteče kot celoti.

Ob majonezi razmišljam o socialni koheziji Evrope – o tem, da so različni sloji: poklici, spoli, rase, narodi, vere v njej trdno povezani v eno. To je eden od najvišjih dosežkov naše civilizacije in še zdaleč ni samoumeven. Marsikje na svetu tega ni, pač pa so različni sloji družbe, ki funkcionirajo vsak v svojem precej zaprtem okviru, nekaj vsakdanjega. Če pogledamo recimo indijske kaste, celo nekaj, kar je aksiom družbe, kar je “družbeni greh” prečkati. Za večino sveta in zgodovine velja, da se rodiš v neki sloj, celo v neki poklic – in tam tudi ostaneš. Te meje prečkajo samo redki heroji in družba jih pogosto krepko sankcionira ter obravnava kot čudake, če ne grešnike. V srednjem veku je tlačan ostal tlačan in v vlogo kralja ali plemiča si se preprosto rodil – nikogar ni zanimalo, ali je tlačan znal brati ali bil izjemen matematik; s svojimi izjemnimi sposobnostmi je imel možnost postati kvečjemu kakšen dvorni norček ali general, plemič pa pač ne. In do kraljevskega žezla si imel pravico ne glede na svoje sposobnosti ali celo hibe – za to si se preprosto rodil pravi osebi. Potem pa je bilo odvisno, ali je tvoj rod posledica omejenih medsebojnih dogovorjenih porok in si tako zaradi genetske bolezni izgledal in deloval prikrajšano. Odvisno je bilo, ali je bilo izročilo tvoje plemiške rodbine zavzet študij ali pa simplistično uživaštvo – kakorkoli se sliši paradoksno, morda je bil srednjeveški plemič še bolj ujetnik svojega stanu kot tlačan.

Krščanska ideja, da smo vsi ljudje bratje in sestre, je skozi zgodovino tu pripeljala do prave male revolucije. Ideja, da je človeško dostojanstvo ključni dejavnik naših družbenih odnosov (in ne stan osebe) je – precejšnji jasnosti v evangeliju navkljub – morala zoreti kar nekaj časa in so jo pogosto promovirali tisti, ki so jih imeli za sovražnike krščanstva. A danes – vsaj na papirju in deklarativno – velja, da smo pred Bogom in zakonom vsi enaki. V demokraciji nihče ne bo dvomil, da si primeren za predsednika, direktorja, znanstvenika ali papeža samo zato, ker si se rodil revnim ali neizobraženim staršem – pogosto nasprotno, to bo razumljeno kot “zgodba o uspehu” in bo morda o tem posnet še kakšen film. V 20. stoletju je ideja korenite enakosti šla celo tako daleč, da je bil posameznik v totalitarizmih kot “kladivo družbe” na koncu oropan individualnosti in dostojanstva; bil je kolesce sistema kot vsa druga kolesca in komaj se je smelo omenjati, da je v tem ali onem oziru kaj posebnega; vsi enako neumni, revni in s sklonjeno glavo v službi Ideje. To pretiravanje je v marsikom vzbudilo nostalgijo po “starih časih”, kjer je vsak imel svoje mesto in je bilo zato manj zmede, a načeloma za nas še velja, da smo enaki in enakopravni. Vemo, da v praksi ta enakost nikoli ni bila popolna – včasih, kot v Ameriškem snu, je bila celo očitno zlorabljena, da so nizki ostali nizki in marljivo poganjali sistem, da so bogataši lahko bogateli: za krmo te sanjarije je bila dovolj le izdatna mera filmov, televizije, stripov, pop kulture in luna parkov. Evropejci se morda Američanom v tem smislu danes posmehujemo, a pred sto leti so kar se tiče enakosti čez lužo orali ledino: načeloma je bil vsak državljan dedič “ameriškega sna”. Vsekakor pa smo vsi mi dediči izročila globalne enakosti vseh ljudi: pred Bogom, pred državo in eden pred drugim.