Ljubezenski trikotnik in brezizhodne prevare, zadnja predstava Gledališča na ocvrtem
Zadnje srečanje z modrico Talijo v programu Gledališča na ocvrtem 2025 bi moralo gledališke navdušence osrečiti že 25. novembra 2025, a bolezen je posegla vmes, zato je Šentjakobsko gledališče iz Ljubljane prišlo v goste v veliko dvorano Sedejevega doma v Števerjanu s predstavo Prevara šele 16. decembra 2025.
Šentjakobsko gledališče je eno izmed najstarejših slovenskih ljubiteljskih gledališč, ki s svojimi igralskimi dosežki (prejelo je že kar nekaj matičkov na Linhartovem srečanju, festivalu gledaliških skupin iz Slovenije in zamejstva) že meji na profesionalnost. Marsikateri član njegovega igralskega ansambla se je po izkušnji v njem odločil za poklicno igralsko pot. Vsako leto postavlja na oder od pet do šest premiernih predstav pod vodstvom znanih poklicnih režiserjev. Pri njegovem delovanju ga podpirata Mestna občina Ljubljana in Javni sklad Republike Slovenije. Z njim ima števerjanska Dramska družina že dolgoletne, plodne vezi.
Režijske vajeti pri predstavi Prevara, katere tekst – navdih zanj je črpal iz lastne izkušnje – je napisal britanski dramatik, scenarist, režiser in igralec Harold Pinter (1930-2008), l. 2005 dobitnik Nobelove nagrade za književnost, eden od vplivnejših dramatikov 20. stoletja, je suvereno, s sodobnim pristopom, kot ji je lastno, upravljala Jasmin Kovic, doma iz Števerjana, ki se je že velikokrat uspešno izkazala v pomembni vlogi režiserke v ljubiteljskih in profesionalnih gledaliških krogih. Kot lahko preberemo v gledališkem listu, ki je izšel ob ljubljanski premieri (3. 10. 2025), so Pinterjeva dela znana po zgoščenem jeziku, dolgih premorih in napeti tišini, kar ustvarja posebno “pinterjevsko atmosfero”. Vse te značilnosti njegovega pisanja je Jasmin Kovic skrbno upoštevala in znala odlično izkoristiti v odrski postavitvi tega le na videz vsebinsko “bolj lahkotnega” dela.
S svojim razpoznavnim slogom je Pinter imel velik vpliv na sodobno dramatiko in njene pisce. Sam je tudi pozorno spremljal politično dogajanje in s priostreno kritiko obsojal vojne in kršitve človekovih pravic. Bogve kakšne kritične puščice bi izstrelil na račun današnje, zmeraj bolj zapletene in kaotične svetovne politične scene!
V Prevari (v slovenski jezik je besedilo prelila Lija Pogačnik), psihološki drami z večplastno simboliko in bolj prikritimi namigi na gledališče absurda, smo priče prevari, laži, prikrivanju resnice, tudi opeharjenemu prijateljstvu. Osvetljen je ljubezenski trikotnik, v katerega sta vpletena žena, mož in njegov prijatelj. Zgodbo ljubimcev spremljamo od njenega konca, ko je ljubezenski plamen že ugasnil, in počasi spoznavamo pretekle dogodke, ko je bilo med njima še vse vroče. Priča smo “nevarnemu razmerju”, ki bo prej ali slej razkrito … Ema, vodja galerije, je poročena z založnikom Robertom, a ima razmerje z njegovim najboljšim prijateljem, literarnim agentom Jerryjem. Ljubimca sta prepričana, da mož o njiju ne ve nič, v resnici pa se izkaže, da ni tako. V igri vsi varajo, a so tudi prevarani. Po ogledu predstave, pri kateri tišina včasih pove več kot vrelec besed, ostane v gledalcu grenak priokus. Laži, prikrivanje resnice ne prinesejo nič dobrega …
Režiserka je dogajanje postavila v drugo polovico dvajsetega stoletja – za kostume je poskrbela Rina Grošelj – a bi ga lahko v katerokoli zgodovinsko obdobje, saj je žal varanje ena od “zimzelenih” človeških slabosti.
Dramske like so izčiščeno, učinkovito in poglobljeno poosebili Maja Eržen, Luka Beljan in Elias Rudolf. Jasmin Kovic si je kot vselej zamislila tudi scenografijo; pri njeni izdelavi je sodeloval tudi domačin iz Števerjana Mario Leopoli. Kovic je poskrbela udi za glasbeno opremo. Zanimivo pri sceni je to, da so scenski elementi zagrnjeni, igralci sami jih odgrinjajo ali zagrinjajo, tako da se občinstvu vsakič prikaže drugačno prizorišče, vezano seveda na vsakokratni prizor. Kot pravi režiserka: “Predmeti v Pinterjevem ustvarjanju imajo močno dramaturško simbolno vrednost – niso nemi, temveč kričeči razglaševalci preteklih odločitev, napačnih življenjskih poti, starih iluzij, upanj in neuresničenih sanj”. Scenska podoba lepo odslikava občutja protagonistov. Podobne občutke kot oni je zaznalo tudi občinstvo v števerjanski dvorani. Pazljivo je spremljalo predstavo, ob koncu pa toplo zaploskalo izvrstnim ustvarjalcem in se ob rujni domači kapljici in ocvrtih dobrotah otreslo nelagodnih misli.
Kot vsakič je gledalce, duhovito se poigravajoč s svojim in avtorjevim priimkom, pozdravil in goste predstavil Matej Pintar, organizacijski vodja Dramske družine.
Tudi tokratni niz gledaliških predstav Gledališče na ocvrtem je bil uspešen, saj je z raznolikim programom zadovoljil različne okuse in nudil gledalcem lepe umetniške užitke. Kot že vrsto let ga je organizirala Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana, pod pokroviteljstvom Zveze slovenske katoliške prosvete in v sodelovanju z Javnim skladom za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, Svetom slovenskih organizacij in Vinoteko števerjanski griči.
