Literarni večer z Marijem Čukom o generacijskih ranah, mejni identiteti in moči pisane besede

Prejšnji četrtek sva v Goriški knjižnici Franceta Bevka s pisateljem Marijem Čukom, zdajšnjim predsednikom Društva slovenskih pisateljev, predstavila njegovo zadnje delo Zlato zrno. Večera se je udeležilo veliko poslušalcev, med njimi so izstopali novogoriški srednješolski dijaki, ki so pokazali za roman veliko zanimanje, kar je glede na splošen upad bralne pismenosti med mladimi nadvse spodbudno.

Roman, ki smo ga predstavili tudi v našem mestu, je večplasten, napisan v tretji osebi, pripovedovalec je vseveden. V njem se avtor odmika od t. i. zamejske tematike oziroma jo širi ali celo dopolnjuje v širšem dogajalnem prostoru, na relaciji Milan–Trst. Trst zadobiva v Čukovi naraciji ključno vlogo, protagonist Leopold v mesto v zalivu potuje z določenim namenom, v njem se zvrstijo spomini na nekdanje čase, oživlja polpreteklo zgodovino, fašizem in splošno nasilje, ki ga še danes zlepa ni mogoče zajeziti. V mestu išče odgovore na svoja eksistencialna vprašanja, ali bolje rečeno, tu išče svojo identiteto, istočasno pa tudi svojo novo ljubezensko avanturo, mesto skratka deluje nanj katarzično. Leopoldov oče namreč zamolči svojemu sinu svoj izvor, ne samo, dobesedno prereže svojo popkovino s tržaško preteklostjo, ne obremenjuje sina s travmami, ki jih je sam prestal in pred katerimi se je umaknil drugam. Zaradi tega predstavlja Leopold antitezo svojemu očetu.

Glavni junak išče odgovore na vprašanja, sam je žrtev nerazrešenih čustvenih travm preteklih generacij, predvsem pa pokojnih družinskih članov, te se nezavedno prenašajo iz roda v rod, do pričakovane in zaželene končne katarze. Potovanje glavnega junaka v obmorsko mesto daje Čuku priložnost, da spregovori o italijansko-slovenskih odnosih danes. Sicer pa nam v romanu spretno in napeto pripoveduje osrednjo zgodbo, ki je rdeča nit ali osrednje torišče pripovedne strukture romana, ob kateri niza še druge informacije, ki jih spretno umešča in usklajuje v pripovedno celoto, in sicer tako, da romaneskno jedro dogajanja vzporedno dopolnjujejo življenjske izkušnje drugih stranskih oseb.

Glavni protagonist Leopold, ki v nekaterih odtenkih spominja na Joyceovega Leopolda Blooma, (npr. njegova korespondenca z žensko, ki je ni nikoli videl, odklanjanje nasilja, nacionalizma), Milančan s slovenskimi koreninami, torej potuje v Trst tudi in predvsem z namenom, da bi tu spoznal žensko, s katero si je dopisoval po internetu, potem ko mu je umrla neozdravljivo bolna žena. Tržačanka Irma se izkaže za fiktivno osebo, kar Leopold težko sprejme, saj do konca verjame v njen obstoj in možnost, da si z njo ponovno ustvari tiste življenjske pogoje, ki ga konstituirajo kot socialno in družbeno bitje.

V romanu Marij Čuk spretno vpleta Leopoldovo iskanje nove čustvene zveze z drugimi pripovednimi sklopi, med katerimi sta najpomembnejša nesrečno zaključena zakonska zveza z Nevio in travmatična zgodba njegovega očeta, Slovenca, ki se izseli iz Trsta v Milan zaradi nacionalističnih teženj večinskega tržaškega prebivalstva. Roman je umeščen v sodobni čas, v napeto razvijanje zgodbe avtorski pripovedovalec vključuje svoje in drugih ocene, mnenja, sodbe današnjega sveta in družbe, v katerih ne manjka političnih komentarjev in zgodovinskih analiz, do katerih zavzemajo tržaški nostalgiki že stereotipna prepričanja, od katerih še danes ne odstopajo.

Čukova zgodba je napisana s strokovno roko, v njej ne manjka slikovitih liričnih utrinkov, pripoved sledi strukturi dramskega teksta, napetost raste vse do razrešitve, ko se Leopold zave iluzije, ki je pogojevala njegove načrte za prihodnost, v ključnem trenutku pa tudi pomagala, da se je osvobodil dolgotrajnega žalovanja in naredil korak naprej.

Marij Čuk nam z Zlatim zrnom, ki simbolizira nov začetek, vztrajanje v iskanju nove življenjske poti, ponuja nepretenciozno branje, ki nas vsrka in potegne vase s presenetljivo zgodbo glavnega junaka. Ta se kljub pastem sodobne tehnološke družbe, v katere se, čustveno ranljiv, pusti zavesti, na koncu le pobere in ponovno zaživi. Zlato zrno je prepričljivo napisana zgodba, brez nepotrebnih dolgovezenj, ki nas bo držala s pridržanim dihom od začetka do končne razrešitve.

V pogovoru s podpisanim je Čuk razgrnil kar nekaj filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor je med drugim izjavil, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost, polno izzivov in presenečenj, vredno je, da ga živimo v svoji polnosti. Marij Čuk je prisotno publiko prepričal s svojim izvajanjem: med drugim je izjavil, da je sodobni svet mešanica posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi se bije spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v današnjih časih, kljub razvrednotenju vsega, vseeno ohranila svojo moč.