Lili Novy in njeno težko življenje ob 140-letnici rojstva slovenske pisateljice in prevajalke

V četrtek, 24. aprila, je bil v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici literarni večer, posvečen pisateljici in prevajalki Lili Novy, saj letos praznujemo 140-letnico njenega rojstva. Večer je povezovala Dragana Maroševič, nastopili pa so tudi dijakinje in dijaki novogoriške gimnazije in tehnične šole.

Lili Novy je bila hči avstrijskega plemiča in slovenske matere. Rodila se je leta 1887 v Gradcu, a družina se je kmalu preselila v Ljubljano. Po zgodnji očetovi smrti so jo vzgajali predvsem na domu staršev njene matere. Zasebno se je šolala v nemščini in francoščini. Poleg slovenskega jezika je obvladala še angleščino, češčino in italijanščino. Že zgodaj se je seznanila s klasično in moderno nemško literaturo. Še preden se je poročila s češkim Nemcem E. Novyjem, je začela pisati pesmi v nemščini, ki so potem izšle pod naslovom Lilys Gedichte. V njih je mogoče opaziti vplive predvsem Goetheja in Rilkeja.

Po srečanju z Župančičem je začela prevajati njegova dela v nemščino in nemške pesnike v slovenščino. Tudi sama je začela pisati pesmi v slovenskem jeziku. Leta 1922 je prevedla Prešernov Sonetni venec. Nadaljevala je s prevajanjem ter prevedla kopico slovenskih in nemških pisateljev, med temi predvsem I. Cankarja, D. Ketteja, J. Murna, A. Gradnika, Goetheja, Schillerja. Prva taka knjiga prevodov je bila knjižica Blätter aus der slowenischen Lyrik. Pesmi so izšle tudi v revijah Morgenblatt, v Hramovih zapiskih, v Sodobnostih. Leta 1941 je izšla njena prva samostojna pesniška zbirka Temna vrata. Po vojni je bila lektorica pri Državni založbi Slovenije in je objavila nekaj pesniških zbirk.

V življenju je doživela marsikatero tragedijo. V družini je oče zbolel za boleznijo, ki so ji pravili “oficirska bolezen”, a ona ni o tem nič vedela, saj ji je mati stanje prikrivala. Oče je tragično preminul zaradi samomora, zato je odraščala sama z materjo. Ko se je poročila, je podobno usodo doživel tudi njen mož, saj je prav tako hudo zbolel za isto boleznijo. Kmalu so se pokazali znaki duševne neuravnovešenosti in se je zato vrnil na Češko v psihiatrično bolnišnico, kjer je preživel nadaljnjih 25 let. Ob tem je napisala: “Z glavo ob tvoji rami sem ležala, a duše nisem ti nikdar poznala.” Razočarana se je Lili z otroki vrnila v Ljubljano, se prepustila pesniškemu delu ter postala aktivna članica v družbi slovenskih pisateljic in pisateljev do smrti leta 1958.