Likovne umetnine Ejti Štih imenitno odslikavajo vsebino otroške pesnitve Saše Pavček
V galerijskih prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž je bilo v četrtek, 15. maja 2025, dopoldne prisrčno domače in živahno. V njih so se namreč zbrali učenci zadnjih treh razredov osnovnih šol Josip Abram iz Pevme, Oton Župančič iz Gorice in Fran Erjavec iz Štandreža, da bi se udeležili njim namenjenega dogodka ob odprtju razstave del mednarodno priznane slikarke Ejti Štih in se ob tem srečali z dramsko in filmsko igralko, pesnico in avtorico dramskih besedil ter esejev Sašo Pavček, prejemnico Borštnikovega prstana (2017). Društvo Ars iz Gorice je v sklopu projekta Pesmi, zgodbe in pripovedi v risbi in besedi (EPK 2025) priredilo razstavo del Ejti Štih z naslovom Ko barve spregovorijo. O odprtju razstave lahko berete v članku časnikarke Katja Ferletič (klikni in preberi).
V imenu KCLB je uvodoma pozdravila Daniela Klanjšček. Izrazila je veselje, da lahko imamo v gosteh slikarko Ejti Štih, Slovenko, ki se je pred kakimi 40 leti odselila v Bolivijo. Tam si je ustvarila družino in tam še zdaj prebiva in snuje svoja slikovita likovna dela. Predstavila je tudi Sašo Pavček, ki se je pripeljala iz Ljubljane, da bi šolarjem pripovedovala svojo otroško pesnitev Rumi in kapitan. Protagonistka zgodbe s pomenljivo vsebino je neustrašna, modra psička Rumi, ki je bila tudi sama prisotna na tem ljubkem srečanju in se prijazno ustavljala pri otrocih. Vsi so jo želeli pobožati in jo ljubkovati, kar ji je bilo zelo všeč.
Prva je otroke nagovorila slikarka Ejti Štih. Obrazložila je, da jo je pred nekaj leti Saša Pavček povprašala, ali bi lahko likovno opremila njene verze Rumi in kapitan. Njeno poznanstvo in prijateljstvo s Sašo Pavček, “krasno igralko in pesnico, simpatično osebo”, pa traja že veliko časa. Kot znano, je bil njen oče pesnik Tone Pavček (1928-2011), ki je bil večkrat zelo dobrodošel gost v Gorici, zlasti na šolskih prireditvah, navadno ob podelitvi bralnih značk. Štihova je omenila njegovo vsem dobro znano delo Jurij Muri v Afriki, ki ga je opremila njena mama Melita Vovk, vsestranska akademska umetnica, prav ko je bila noseča. Če bi se ji rodil fantek, bi mu dala ime Jurij, pa se je rodila ona, Ejti – Marija … Ob spominu na to jo je Saša Pavček nagovorila, naj bi po toliko letih še sami sodelovali, kot sta njena mama in njen oče. Tako je Pavčkova napisala to privlačno, na trenutke prav ganljivo pesnitev Rumi in kapitan (izšla je l. 2018 pri Založbi Miš), sama pa jo je ilustrirala. Likovna umetnica je mlademu občinstvu zaupala, da kot slikarka nima veliko potrpljenja, zato ima rada debele čopiče in najraje dela velike slike. Pri teh ilustracijah je uporabila značilne močne barvne odtenke, ki učinkovito poudarjajo še zlasti dramatične trenutke pomenljive zgodbe.
Po kratki predstavitvi je slikarka mikrofon prepustila Saši Pavček, ki je kot izkušena, vrhunska igralka, dolgoletna prvakinja SNG Drama Ljubljana, upoštevajoč razvoj zgodbe, ki se pne v čudovitem dramskem loku, da se pred očmi izrisujejo vsi njeni mirni, valujoči in dramatični trenutki, interpretirala posamezne verze in z menjavanjem tona glasu živo poosebljala nastopajoče like do končnega razpleta pripovedi. Ta se dogaja na barki, ki pluje po sinjem morju in mirni morski gladini, da kapitan Adrijan kar prepusti krmilo srčni psički Rumi, sam pa lepo zadrema v družbi scrkljane muce Abe. Tudi ko barko zaradi nevihte premetava vzvalovano morje, Rumi ne obupa in ne izpusti krmila, dokler pred seboj ne ugleda tako zelo pričakovanega kopnega. A tudi tedaj ni še konca vseh hudih preizkušenj. Na skalnatem otoku se stiskata dva brodolomca, sestrica in bratec, ki prihajata od zelo daleč, od tam, kjer se bije vojna in kjer je umrl njun ata, mamico pa sta po brodolomu zaman klicala … Rumi se niti za hip ne pomišlja in vsa posadka se odloči tujcema pomagati. Ne brez težav ju spravijo na krov, pa še njihovega sestradanega mačka vzamejo s sabo in otrokovo igračko. Dogodivščine pa se še nadaljujejo. Pogumna Rumi jih reši tudi pred morskimi roparji, ko le te prepriča, da se bodo njih dela zapisala trajno v spomin, če jih ne ubijejo – orožje ne prinese nikoli nič dobrega! -, ampak, če počistijo obalo vse nesnage. Pred policijo, ki stika po potnih listih brodolomcev, pa to posebno posadko rešita delfin, ki prinese v morju izgubljene dokumente, in golobica miru s pismom v kljunčku. Tako se srečno konča ta zgodba v spevnih verzih, ki popeljejo bralca v izbrušenem jeziku in s slikovitimi opisi na literarno pustolovščino. V njej se prepletajo hrabrost, srčnost, ljubeč odnos do bližnjega, ki je doživel strašno izkušnjo vojne, pa tudi spoštljiv odnos do narave in naše zemlje nasploh. V igrivem, hudomušnem tonu se v tej pesnitvi, ki se dotakne tudi odraslega bralca, prepletajo teme onesnaženega okolja, pa tudi nikoli rešenega vprašanja beguncev, ki večkrat doživijo brodolome s smrtnim izidom v nam tako bližnjem Sredozemskem morju. Iz dela veje tudi tisto sočutje, ki ga pogrešamo v današnji brezbrižni, sebični družbi.
Šolarji so zavzeto poslušali zgodbo in ob koncu živahno zaploskali pesnici ter se seveda pomudili ob protagonistki, skodrani, nežni psički Rumi. Pozorno so si nato ogledali razstavljene slike v družbi obeh gostij.
