Leonard Cohen – Old ideas (Columbia, 2012)
Prav debelušasta je ta naša glasbena rubrika, tokrat petdeseta zapovrstjo. Morda se le najde kak zvesti bralec, ki si je z njo pobožal ušesne brbončice, z zvoki postlal večerno brezdelje, napolnil motivacije za delovno korenjaštvo. Pobrskali smo po raznolikih glasbenih žepih in vsakič, teden za tednom, našli kaj zanimivega, večkrat kaj mogočnega in zgodovinskega, drugič bolj spregledanega in nepoznanega, a vselej smo brskali z razlogom. Upam, da boste v tem kotičku še kdaj zaustavili vaše oko in… pristavili uho.
Napovedati moramo 11. september 2012, ko bo izšel 35. studijski album neusahljivega in trmastega Boba Dylana z naslovom Tempest. Brez skrbi, ne bomo ga zamudili, do takrat pa si lahko pomagamo še z enim ameriškim glasbenim velikanom. Glasu mu je pri 77 letih ostalo bore malo, če je pravi pevski glas sploh kdaj imel. Morda je prav hrapava, prekaljena, rjasta deklamacija ponesla Leonarda Cohena tako visoko.
Rojen v judovski družini, ki je med vojno zbežala v Kanado, se je najprej posvetil poeziji. Pravo inspiracijo je našel na grškem otoku Hydra, med glasbene uspešneže pa ga je leta '66 ponesla delikatna uglasbitev pesmi Suzanne, v kateri je razprl kultno tematiko dualnosti med duševnim in telesnim, seksualnim življenjem. Svojo kantavtorsko žilico, tako blizu poetičnosti besede, je dokazal v uspešnicah, kot so Sisters of mercy, Famous blue raincoat, Bird on a wire, še bolj znani sta večkrat prirejeni Hallelujah (Jeff Buckley, Bob Dylan, Bon Jovy) in First we take Manhattan.
Cohen je zadnjo dobro ploščo izdal v šestdesetih letih, pozabite lahko na porazni Greatest hits. Pravkar izdani album Old ideas dokazuje življenjski preporod “barabe s kravato”, kot se samookliče v uvodni skladbi Going home. Vrhunsko kakovost Cohen doseže z destilacijo: sintetične in bedaste zmazke osemdesetih zamenja z elementarno, akustično, zelo ameriško zvočno scenografijo, tako ošiljeno, esencialno, prodorno. Končno se predstavi s prefinjeno, milo lepoto, kjer se avtoironičnost ležerno sprehaja po poljanah lahkotnosti in visokega estetskega čuta. Producent Patrick Leonard se je uspešno brzdal, ohranil sicer bogato instrumentacijo in spremne vokaliste, toda samo za preprogo, ki se v pravih trenutkih oglaša ob rudarskemu dvojcu glas-akustična kitara (Crazy to love you). Enkrat deklamira himnično poezijo v Come healing, drugič spet poje večerno uspavanko, vsakič pa počasti ameriško glasbeno dediščino. Obišče jo na razpotju bluesa, jazz glasbe, pop song-a (Different sides), country-western-a (Banjo), gospla (Show me the place), swinga in gipsyja v prelepi Amen.
Vzdušje na plošči Old ideas je zasanjano, razmišljujoče, skoraj angelsko, toda ne idilično. Leonard Cohen vabi k razmišljanju o človeški eksistenci, njenih svetlih in temnih trenutkih, in kar ne morem se mu upreti…
Jernej Šček
