Kulturno-književni boj Slovencev in bralna pismenost v Kavarni knjigarni Maks

V sklopu niza Mesto knjige je bil 19. marca v Kavarni knjigarni Maks v Novi Gorici zanimiv pogovorni večer z naslovom Od bralne pismenosti do informacijske revolucije. Organiziral ga je ZRC SAZU v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške. Prisotna sta bila Aleš Gabrič, zgodovinar, predavatelj na Filozofski univerzi in urednik številnih znanstvenih revij, ter Miha Kovač, redni profesor za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, ki je tudi glavni urednik založbe Mladinska knjiga. Debato je vodila Petra Kolenc.

Bralna pismenost je že dolgo temelj človekovega razvoja, saj vpliva na to, kako sprejemamo, obdelujemo in razširjamo znanje. Tradicionalno je pismenost pomenila več kot le sposobnost samo tehničnega branja in razumevanja, šlo je za ukvarjanje z besedili, razvijanje kritičnega mišljenja in dostop do sveta idej. Nekateri so napačno predvideli, da bo prav z nastankom novih tehničnih multimedijskih sredstev, kot so: televizija, računalnik, pametni telefonček, branje knjig drastično upadlo. Dogaja pa se prav nasprotno, prodaja knjig se stalno povečuje. V preteklosti je Gutenberg z izumom tiskarskega stroja izkušnjo branja spremenil, saj je omogočil široko dostopnost besedil, s tem pa spodbudil rast intelektualnih gibanj. Šolske reforme cesarice Marije Terezije so omogočile, da se je stopnja pismenosti, za razliko od drugih sosednjih narodov, pri Slovencih kar hitro razširila v širši družbi. Že v 19. stoletju je pismenost dosegla 77 % vsega slovenskega prebivalstva, kar je ogromna razlika v primerjavi s sosedi Italijani in Srbi, pri katerih ni pismenost sočasno dosegla niti 15 %. Nekaj več pismenosti je bilo na Hrvaškem, predvsem v tistem delu, ki je spadalo pod Avstro-Ogrsko, pred prvo svetovno vojno pa je na Slovenskem dosegla že 90 % prebivalstva. K temu so pripomogla predvsem kulturna društva, ki jih je bilo v Sloveniji veliko.

Slovenci niso bili podobni drugim narodom, ki so večkrat terjali svoje narodne in politične pravice z orožjem v roki, medtem ko je bil boj slovenskega naroda bolj kulturno-književni. Že Josip Stritar je v svojih delih zagovarjal misel, da bi morala vsaka občina nuditi knjižnico svojim občanom, kot “povračilo” za plačevanje davkov. Slovenci so ustanavljali čitalnice, knjižnice, glasbene šole, gledališča. Že v 19. stoletju smo imeli društvo sv. Cirila in Metoda, ki je skrbelo za vzgojo v narodnostno ogroženih krajih, društvo sv. Mohorja je vsako leto izdajalo vrsto kakovostnih knjig, ki so prišle skoraj v vsako, tudi kmečko družino. Velikega pomena za narod so bili novi časopisi, ki so pri ljudeh spodbujali ljubezen do branja in do slovenščine. Za “zdrav duh v zdravem telesu” so poskrbela sokolska društva, v 19. stoletju so množično ustanavljali tudi gasilska društva. To so bila društva, ki so imela svojo dvorano, prevozna sredstva in so bila v veliko pomoč slovenski družbi. Velik pomen so nosili slovenski založniki, ki so bili zelo ustvarjalni in so pripomogli k dvigu kulture. Poleg Mohorjeve družbe lahko omenimo še založnika L. Schwentnerja in O. Bamberga v Ljubljani. V Gorici je založnik in knjigarnar Andrej Gabršček izdal nad 300 knjig, ki so bile poceni in lepo urejene. Zanimivo je tudi socialistično obdobje, ko ustanovijo Prešernovo društvo, ki je hotelo tekmovati z Mohorjevo in se po tej zgleduje. Na splošno so bile založbe v povojni socialistični Jugoslaviji zelo inovativne, čeprav je delovala močna cenzura in je bilo prepovedano tiskati nekatere knjige.

V današnji digitalni dobi smo priča tako imenovani informacijski revoluciji, v kateri se tradicionalne bralne prakse prepletajo z novimi tehnologijami. Digitalne platforme so razširile opredelitev pismenosti, ki ne vključuje le branja in pisanja, temveč tudi krmarjenje, vrednotenje in sintetiziranje velikih količin spletnih informacij, kar je privedlo do svetovnega razvoja angleščine. Dejstvo pa je, da so se v slovenskem jeziku zelo pozno razvili znanstveni izrazi in še dandanes nimamo ustreznih, kajti prej, v Jugoslaviji, smo na znanstvenih fakultetah univerz uporabljali predvsem srbohrvaščino, dandanes pa prevladuje angleščina. Študentje tehničnih fakultet berejo v glavnem knjige v angleščini. Da študentje in profesorji znajo več jezikov, je gotovo velika prednost, ampak to nič ne pomaga, če niso v enem jeziku doma, če popolnoma ne obvladajo vsaj enega jezika. To je naš prihodnji izziv, ki se ga premalo zavedamo. Le če smo vešči v maternem jeziku, lahko zadostno obvladamo tudi druge jezike.