Kultura brez meja v Brdih
“Z ljubeznijo se lahko premagajo vse težave”, takega mnenja je gospa Marica Rožič, bistra in še čila števerjanska stoletnica, ki je v svojem dolgem življenju doživela marsikaj hudega, a s trdoživostjo in z optimizmom dočakala visok življenjski mejnik. Prav ona je bila med sogovorniki prijazne in govorno spretne Mairim Cheber, ki je v slogu “talk showa” sproščeno vodila pogovore med družbenokulturnimi delavci, vinarji, šolniki, župani … na drugi izvedbi prireditve Kultura brez meja. Lani jo je pet obmejnih občin, Brda v Sloveniji, Števerjan, Krmin, Gorica in Dolenje na italijanski strani, priredilo na Dobrovem, letos pa jo je v lepe in velike prostore svoje kleti sprejela kmetija Gradisc’iutta, za kar se je števerjanski občinski odbornik Marjan Drufovka iskreno zahvalil gostitelju Robertu Prinčiču in družini, kot seveda tudi vsem nastopajočim in sponzorjem za vloženi trud in podporo. Po lepo uspeli lanskoletni izkušnji so režijo večera, ki je potekal zelo naravno v slovenskem in italijanskem jeziku (diaprojekcije so prinašale besedilo s prevodi in imena gostov), spet zaupali mladi Jasmin Kovic, predani gledališki ustvarjalki, ki ji zamisli za uresničitev takih prireditev res ne manjka. Tudi letos je presenetila z izvirno zasnovanim programom in scensko postavitvijo celote. Takih “intervjujev v živo” res nismo vajeni. Na televizijskih zaslonih so že vsakodnevna praksa, na odru pa ne. Z zvestimi tehničnimi sodelavci si je domislila tudi scensko ozadje: za prosojnim zaslonom so se osvetljeni od tople rdečkaste luči zvrstili pevski zbori MePZ F. B. Sedej iz Števerjana, ki je pod vodstvom Aleksandre Pertot zapel Oj Števerjan, na besedilo Ljubke Šorli, MePZ R. Simoniti z Dobrovega (zborovodja Patrick Quaggiato), MePZ Coral di Lucinis (Marco Fontanot), MePZ M. Špacapan iz Podgore (Peter Pirih), MoPZ Ludvik Zorzut iz Medane (Radovan Kokošar), Briške žene in dekleta pa še Skupni Godalni orkester gojencev glasbenih šol SCGV E. Komel in Pro Musica Dobrovo (dirigent Fabio Devetak) ter mezzosopranistka Martina Kocina, ki je ob klavirski spremljavi Neve Klanjšček zapela Preveč je sreče. V sugestivnem uvodnem delu sta se pred prosojno “tančico” zaslišali italijanska in slovenska himna v izvedbi baritonista Nikolaja Pintarja in Rossane Volk ob spremljavi Pihalnega orkestra Brda pod taktirko Boštjana Vendramina in ob lahkotnih plesnih korakih Mirjam Špacapan. Lepo odrsko sliko so ustvarjale prelivajoče se barve luči. Ob koncu pa so pevci nastopajočih zborov združili moči in vzneseno zapeli Odo radosti, ki je kot trdno upanje v Evropo zazvenela ob mogočni spremljavi Pihalnega orkestra Brda pod vodstvom Boštjana Vendramina. V ospredju sta sklepno odrsko sliko imenitno dopolnjevala v blagem ritmu slowa plesalca Monika Zajšek, katere plesne veščine dobro poznamo, in Nikolaj Pintar, ki je tako pokazal še eno svojo skrito vrlino. Ti ubrani in smiselno izbrani glasbeni trenutki so povezovali pogovore, ki naj bi razkrili, kako se je spremenilo življenje v Brdih, odkar so 21. decembra 2007 “podrli” meje in ob doživetem praznovanju odstranili zapornice. Ali so končno padle meje tudi v “glavah”? Kakšno je družbenokulturno, šolsko, gospodarsko in politično povezovanje obmejnih krajev v Brdih? Kakšna je promocija Brd, briške kapljice, pa tudi naravnih lepot na tej s trtami posejani gričevnati pokrajini, ki je le malce oddaljena od morja in od večjih mest Trsta in Ljubljane in se zanjo zanimajo tudi obiskovalci iz ZDA, Avstralije, Anglije …, pač z “vseh koncev sveta”. Mestoma v šegavem tonu, ki se je občasno pojavljal v vprašanjih, se je Mairim Cheber najprej pogovorila o Števerjanskem vestniku in Briškem časniku z urednikoma Damjanom Klanjščkom in Lucijo Prinčič Terpin. Poslušalci so izvedeli, da obe glasili obravnavata podobne krajevne teme, da izhajata ob prostovoljnem delu štirikrat na leto in da lista dobivajo krajani brezplačno. Eden izhaja v 530 izvodih, ki romajo tudi v ZDA, Avstralijo, Avstrijo, Anglijo, drugi pa v 2750 izvodih. Na tihem si marsikdo želi, da bi prišlo do ustanovitve skupnega glasila.
O vinu, ki je glavni gospodarski dohodek Brd, pa tudi o dveh “blagovnih znamkah” Brda in Collio se je Chebrova pogovarjala z Robertom Prinčičem, predsednikom Konzorcija Collio, Matjažem Četrtičem, vinarjem iz Brd, Luigijem Soinijem, direktorjem Krminske zadružne kleti, in Iztokom Mikulinom, vodjo kleti Vinska klet Goriška Brda z Dobrovega. Na vprašanje, kako je s turizmom v Brdih in kaj bi bilo treba storiti, da bi izboljšali ponudbo, so odgovarjali Joško Sirk, gostinec, lastnik turističnega centra La Subida, Sebastjan Mavrič, briški podjetnik, upravitelj Hiše Mavrica v turističnem sklopu Belica, Vesna Valentinčič, podjetnica in lastnica hotela San Martin, Ariana Suhadolnik, direktorica Zavoda za turizem, kulturo, mladino in šport Občine Brda. Na vprašanje, zakaj SCGV E. Komel ima podružnice tudi v manjših krajih, je odgovorila Alessandra Schettino, ravnateljica Centra Komel, rekoč, da je tudi glasba s svojo univerzalno govorico potrebna za posredovanje ljubezni do domačih krajev in pomaga mladim pri vraščanju vanje. Od prisotnih županov sta se po “žrebu” znašla na odru Franc Mužič, župan Občine Brda, in Luciano Patat, župan občine Krmin. O izobraževanju so se pogovarjali Tullio Donda, profesor na nižji srednji šoli G. Pascoli v Krminu, Vesna Filej, ravnateljica OŠ Dobrovo, Tanja Colja, avtorica knjige Porajajoča se pismenost v dvojezičnem okolju, David Buzzinelli, oče učenke na OŠ Zorzut v Bračanu. Kako pa je z razvojem Brd na splošno, so vsak svoje mnenje z različnih zornih kotov povedali Stefano Cosma, časnikar, publicist, vsestranski poznavalec Brd, Andrej Markočič, direktor uprave Občine Brda, Mara Černic, podpredsednica Pokrajine Gorica, Sandra Turco, predsednica krajevne sekcije združenja Coldiretti iz Dolenj. Vsak izmed teh sklopov pogovorov bi zaradi večkrat izzivalnih vprašanj in zanimivih, utemeljenih odgovorov bil vreden poglobljene pozornosti, kar je sicer nemogoče v omejenem prostoru članka. Iz vsega izrečenega pa lahko povzamemo, da določena sodelovanja med obmejnimi briškimi kraji obstajajo, a morali bi se še bolj okrepiti, ker so v medsebojnem poznavanju še vrzeli, tudi zato ker vsak pač najraje “promovira” svoj delček zemlje in vse, kar je na njej zanimivega, vključno z vinom seveda, pa tudi ostalimi pridelki. Politika, kot je iskreno povedala Černičeva, v povezovalnem pogledu caplja za kulturo, ki vsekakor bolj združuje ljudi, kar je še enkrat dokazala množica udeležencev te svojevrstno zamišljene “maratonske”, dveurne prireditve – če seštejemo gledalce in ustvarjalce večera je bilo gotovo skupaj kakih petsto ljudi; med njimi so bili tudi Igor Gabrovec, podpredsednik Dežele FJK, Drago Štoka, deželni predsednik SSO, Franka Padovan, števerjanska županja, goriška občinska svetnica SSk Marilka Koršič, dr. Karel Bonutti –. Tudi letošnja, druga izvedba tega večera potrjuje, da bi se tukajšnji prebivalci radi bolje spoznali – dialog ima svojo moč! – in si s tem bili lahko vzajemno v pomoč z nasveti, izkušnjami in tvornejšim sodelovanjem. To pa gre tudi v splošno korist sožitja, kar je res zelo pomembno. Kramljanje med udeleženci večera se je prijateljsko nadaljevalo ob lepo založenih mizah in zlati ter rdeči briški kapljici, ki so jo ponudili briški vinarji in kletarji. Med tem so si obiskovalci lahko ogledali tudi razstavo fotografskih del članov Fotokluba Skupine 75 in slikarskih izdelkov članov društva likovnih ustvarjalcev Dablo z Dobrovega, ki deluje devet let in šteje kakih trideset ljubiteljskih slikarjev. V začetku je bil njihov mentor Franc Golob, sedaj pa akademski slikar, kolorist Bojan Bensa, ki je tudi spregovoril na odprtju in med drugim poudaril, da je “kultura srž bivanja”. Ob napovedovalcih Andreji Benedetič in Renzu Turusu je o fotografskih delih Skupine 75, ki se je porodila v Sovodnjah ob Soči v letih 70, ko je Milenko Pegan uvedel mlade fotografe v to umetnost, nekaj tehtnih besed izrekla umetnostna kritičarka Katarina Brešan. Dejala je tudi, da se Fotoklub Skupina 75 “predstavlja z izborom raznolikih vsebinsko, estetsko in tehnično dovršenih del, kar kaže na bogato ustvarjalnost njegovih članov. Fotografije so izdelane v različnih analognih in digitalnih tehnikah ter nam pripovedujejo vrsto zanimivih zgodb iz življenja, ki nas obdaja, posegajo pa tudi v svet domišljije, nerealnega, imaginarnega. (…) Luč, ki je bistven element v fotografiji, je na razstavljenih delih ujeta v različnih situacijah. (…) Vsakič ustvarja točno določeno vzdušje”.
Zelo prisrčen in ljubek uvod v odprtje razstave je bil nastop šestih rosno mladih harfistk Ansambla harf Slovenskega kulturnega centra Emil Komel iz Gorice pod vodstvom prof. Tatiane Donis (na sliki) .
V sklopu prireditve Kultura brez meja so isti dan na sedežu Fotokluba Skupina 75 na Bukovju v Števerjanu odprli razstavo del Vasje Lebana pod naslovom Črnine. Na ogled bo do 6. marca 2014.
Ob koncu naj bralcem zastavimo vprašanje, ki ga je Mairim Cheber postavila vsem poslušalcem: Kje bi vi začeli pri izboljšanju interpretacije skupnega prostora?
Iva Koršič
