Kruta, a verodostojna odslikava današnje zavožene družbe v svojevrstnem dramskem mozaiku gledališke skupine goriških licejev
Že kar nekajkrat so nas v zadnjih letih dijaki, ki se navdušeno in predano posvečajo modrici Taliji v gledališki skupini Krilati oreh goriških licejev Trubar – Gregorčič, presenetili s svojimi na oder dovršeno postavljenimi deli. Tokrat so se s svojo zagnano mentorico prof. Tjašo Ruzzier, katere igralsko in izvrstno imitatorsko žilico dobro poznamo tisti, ki spremljamo ljubiteljsko gledališko ustvarjalnost, živahno pretakajočo se v naših domačih logih, predstavili z gledališko sestavljenko, hudomušno naslovljeno Naslov še iščemo (jim je bila za to navdih morda predstava ni še naslova?). Skupina tridesetih dijakov se je v gledališkem zaletu tudi letos, polna različnih zamisli in predlogov za izvirno gledališko predstavo, ki naj bi vsebovala raznolike dramske vsebine in žanre, zatekla k svoji mentorici Ruzzier. Ta je kot vselej spretno in domiselno, z ironijo namočenim peresom, vse njihove uprizoritvene želje stkala v celoto in se pri tem navdihovala pri gledališču absurda, ki je današnjemu dogajanju v svetu tako blizu. V poštev je vzela dva njegova predstavnika, vrhunskega dramatika Eugena Ionesca (1909-1994) in italijanskega avtorja Achilleja Campanileja (1899-1977). V besedilo je vtkala slovito Ionescovo Plešasto pevko in Campanilejevo delo Il povero Piero. Tako je nastal “razdrobljen” tekst, ki se spogleduje z elementi gledališča absurda, praznimi, nesmiselnimi frazami, nezmožnostjo komunikacije, nelogičnimi mislimi in povezavami. V tako, iz različnih, nepovezanih prizorov stkanem gledališkem mozaiku se izrisuje plitka, puhla, kaotična resničnost današnje družbe, v kateri človek ne zna več poslušati sočloveka in njegove besede so prazne. V svoji omejenosti in zasvojenosti ter obsedenosti s plehkimi televizijskimi programi, ki kar mrgolijo na televizijskih ekranih, ne zna več razmišljati s svojo glavo in trezno presojati o tem, kar nam vsiljujejo različni mediji in razna družbena omrežja, ter se pogovarjati in se poglabljati v tehtnejše tematike. Z ironijo prežet tekst na meji groteske postavlja pod drobnogled ljudi, ki se kot lutke pustijo vplivati od sodobne družbe in medijskih vab ter se izražajo z oguljenimi frazami brez nikakršne vsebine in podlage.
Predstavo Naslov še iščemo so licejci premierno uprizorili v petek, 10. aprila 2026, v veliki dvorani goriškega Kulturnega doma. Matineja je bila namenjena dijakom, večerna ponovitev pa odrasli publiki, ki bi je bilo lahko več, saj je bila predstava res vredna ogleda. Mladi in starejši gledalci so jo zelo lepo sprejeli, njene duhovite trenutke spremljali s smehom, a se ob njej predvsem zamislili in se povprašali, ali tudi sami ne morda pripadajo tej izpraznjeni druščini, ki se utaplja v splošnem kaosu. Svojevrstno odrsko delo, uhajajoče iz določenega žanrskega okvira, uvaja prizor televizijskega X Fuctorja, zabavne parodije znanega televizijskega showa, na katerem ocenjevalci s praznim besedičenjem kujejo v zvezde mlade nastopajoče, navadne povprečneže, ki se predstavljajo z dokaj absurdnimi, nič kaj vrednimi točkami. V takih oddajah bi zaman iskali kaj res kulturnega, zato se ob koncu prizora zasliši “vnebovpijoč” klic: Kje je kultura?!. Pomenljivo se je med tem prizorom, ki smeši take in drugačne televizijske oddaje, na desni strani odra pojavljala igralka z velikim napisom “Aplavz”, kar je samo še bolj poudarjalo nepristnost, nespontanost tovrstnih oddaj, ki od gledalcev izsiljujejo tudi vse prej kot spontano ploskanje.
Kako zlagana, neobčutljiva je današnja družba, ki ne zna iskreno sočustvovati niti ob truplu umrlega, prikazuje pa prizor, povzet po omenjenem Campanilejevem delu Il povero Piero. Ob sicer le “navideznem mrliču” znajo “žalujoči” samo zaigrati čustveno prizadetost in tudi v takem bridkem trenutku uporabljati utečene fraze, ki prihajajo iz ust, ne pa iz srca.
Posebno posrečeno in zabavno je bil uprizorjen okrušek iz Ionescove Plešaste pevke, ki so ga igralci odigrali v sedmih jezikovnih različicah, v slovenščini, italijanščini, furlanščini, angleščini, v tržaškem in doberdobskem narečju in južnjaški italijanski narečni govorici. Poleg sijajno napisanega Ionescovega besedila je humorna učinkovitost koreninila v posrečenih poudarkih nians posameznih jezikovnih realnosti ter likov, izhajajočih iz različnih okolij. Na tak način se je še bolj razživelo občutje vsebinsko povsem nesmiselnega “pogovora” med možem in ženo. Imenitno je prišla do izraza popolna duševna praznina, ki tako zelo močno veje iz tega Ionescovega, z grozljivim absurdom odetega dela. Vse je v njem brez logične povezave, zmedeno, “brez repa in glave”, kar je značilen razpoznavni znak gledališča absurda in verodostojna odslikava tudi naše čustveno izpraznjene komunikacije.
Konec so dijaki želeli obarvati v bolj optimistične tone, zato so občinstvo popeljali na jug, kjer je marsikaj ostalo bolj pristno. Zadnji prizor, prepleten s toplino, je tako bil v popolnem nasprotju z ostalimi.
V tej dramski sestavljenki, ki ima tudi nekakšen okvir igre v igri, igrivo sodelujejo nekatere profesorice, poleg režiserke še Damiana Devetak, Daniela Klancic in Neva Klanjšček. Med igralkami in igralci sta se dobro znašli še Carlotta Nanut, ki je poskrbela za kostume, in Nika Bagon, s katero so igralci vadili koreografske korake. Predstavo namreč pestrijo in bogatijo plesne točke, v katerih so se mladi razživeli in izkazali s polno energijo in zagnanostjo.
Med posamezne prizore se na videoposnetkih vrivajo vsiljivi oglasi, kot se to dogaja pri vseh televizijskih oddajah, tudi tistih resnih vsebin.
Pohvale vredni so vsi mladi nastopajoči, ki so se na premiero lepo pripravili in se ob preobražanju v različne like gotovo zamislili v ta naš nori svet, v katerem se zdi, da vse razpada in se razkraja. Vaje za predstavo so jim nudile tudi priložnost za prijetno druženje in odprtega, iskrenega dialoga, ki je pravo nasprotje temu, kar so uprizorili na odru.
Ob premieri je režiserka Ruzzier izrekla zahvalo vsem nastopajočim, ravnatelju Petru Černicu, ki jim je dal možnost ukvarjati se z gledališčem, Zadružni kraški banki in Fundaciji Goriške hranilnice za finančno podporo. Dijaki bodo svojo uprizoritev Naslov še iščemo odigrali 9. maja 2026 v Vidmu na dijaškem festivalu Palio Teatrale Studentesco, 15. maja 2026 v Červinjanu na deželni reviji, 19. in 21. aprila 2026 pa so se z njo udeležili državne gledališke revije v Serri San Quirico pri Anconi.
Mladim gledališkim zagnancem in njihovi “žlahtni” mentorici želimo še veliko zadoščenj in uspehov na obširnem obnebju gledališke umetnosti.
