Križ v obličju bližnjega

Piše: Ambrož Kodelja

Dogodi se, da se ob branju “spotaknemo” ob kakšno besedo, ki nas potem spremlja dalj časa. Tako me je nagovoril stavek velikega judovskega misleca Emmanuela Levinasa (na sliki): “Bog se človeku ne razodeva drugače kot v obličju bližnjega.” Ko se zaustavimo pred nekom, ki sem ga srečal, najprej zapazimo, da je njegovo obličje krhko in tudi zelo ranljivo. Človekovo obličje, pred katerim stojimo, nas zavezuje, da smo soodgovorni za drugega, to je nekako tako, kot ko se srečamo v Svetem pismu s Kajnom, ko sprašuje: “Sem mar jaz varuh svojega brata?” Odgovor na to vprašanje je temelj človekove ljubezni do sočloveka. Poklicani smo, da smo soodgovorni za druge. To velja za vse ljudi, zato, ker je to naša najgloblja “izvoljenost”. Ko smo kot ljudje izvoljeni, nam je, ne da bi o tem sami odločali, zaupana odgovornost za vse stvari in ljudi na našem planetu. Četudi za zlo, ki se dogaja po svetu, nismo soodgovorni, si ne domišljajmo, da nas to ne zanima. Vsak od nas je odgovoren za usodo drugega, ne samo zato, ker nam je po narodnosti, veri ali rasi blizu, pač pa zato, ker se vera v Boga kaže prav v služenju drugemu.

Eden od očetov teologije osvoboditve, teolog J. B. Metz, nas je že pred leti opozoril, da je raba besede solidarnost pomembna tako za to latinskoameriško teologijo kot tudi za poljsko varianto “teologije osvoboditve” od marksističnega režima, da se teologija osvoboditve sooča s solidarnostjo že s samimi žrtvami ne glede, kje so po svetu, in ne samo pri poljskem gibanju Solidarnost.

Vedno so pisali zgodovino zmagovalci. Poraženci manj, pa vseeno so jo in jo bodo pisali, ker v Božjem spominu obstajajo tud ti! Državni voditelji redno slavijo žrtve, ki so jih darovali iz lastnih vrst. Preroški glas kristjanov bi ne smel mimo žrtev, ki smo jih povzročili mi. Pri marsikaterem vojaku, ki je vojno preživel, se njegovo veselje ob zmagi meša z žalostjo in spominom, saj se jim zdi zmaga manj pomembna, ker imajo pred očmi padle soborce, pa tudi ogromne izgube sovražnikovih žrtev. Vse to je podobno svetopisemskemu prizoru, ko sta David in vsa njegova vojska po zmagi nad Absalomom spoznala kruto resnico: “Res je bil Absalom upornik, bil pa je tudi Davidov sin!”

Zadnje Jezusove besede na križu: “Moj Bog, zakaj si me zapustil!” so glas vseh zapuščenih, pozabljenih in tudi žrtev vseh oblik nasilja, ki ga je danes veliko. Brezmejno solidarnost nam je izkazal Jezus na križu, tudi s solidarnostjo do nedolžnih žrtev.

Prizadevajmo si, da tako v svoji vesti kot tudi v svojem spominu oživimo iz pozabe vse tiste zastrte obraze žrtev, ki so zaradi nas nastale v našem zgrešenem gledanju, ob ločevanju “mi” ali “oni”. Potrudimo se, da ne bi s svojimi dejanji izvotlili Kristusovega križa, kot nas opominja sv. Pavel.

Preberi tudi

“Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”

Kristjani in družba

Kaos z odpadki

Goriška

Kaos z odpadki

02.03.2024
S plemenito srčnostjo iskati lepo in dobro

Kristjani in družba

Govoriti o mladih ni lahko

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme