Kontemplativni svet novodobnega ronina
KCLB / Predstavitev pesniške zbirke Davida Bandlja
Tema in svetloba, tišina in zvok, glasba, glas, pesem. Preplet, dialektično razmerje med procesi, pojavi, ki izhajajo iz edinstvenosti in hkrati bistvene spremenljivosti celote, so sooblikovali povsem neobičajen pesniško-glasbeni večer z naslovom Ko bom eden izmed.
V nabito polni komorni dvorani KCLB, kjer so večino stolov zasedli mladi, je bila v torek, 8. novembra, predstavitev nove pesniške zbirke Davida Bandlja Ronin, ki je izšla maja letos pri Založništvu tržaškega tiska. Prebiranje, interpretiranje, doživljanje verzov goriškega pesnika in glasbenika je izzvenelo ob klavirski spremljavi pianistke in glasbene ustvarjalke Ingrid Mačus. Ni šlo za običajno predstavitev pesniške zbirke.
Bandelj se je tokrat poglobil v japonsko mistiko, kulturo in jezik. Navdih je našel v liku samuraja. Ronin je namreč ponosen bojevnik iz višjih družbenih slojev srednjeveške in zgodnje moderne Japonske, ki ostane brez svojega gospodarja. Postane “zavrženec” in zaradi tega navadno naredi seppuku, samomor, razen v primeru, ko mu prizanesejo, da bi razširjal zgodbo naprej. Japonska kultura pozna zgodbo sedeminštiridesetih roninov, katerih gospodar je bil prisiljen v samomor. Bojevniki so svojega daimija maščevali tako, da so si vsi skupaj vzeli žiljenje – samo en ronin je lahko preživel, samo en novodobni ronin lahko zgodbo še naprej pripoveduje, združuje besede v stihe.
Sedeminštirideset je tudi Bandljevih pesmi, ki so v zbirki razdeljene na pet “japonskih” poglavij, pet ciklov: kazoku (družina), seiza (ozvezdje), bushido (pot bojevnika), daisho (mali in veliki japonski meč) in seppuku (harakiri). V vsakem delu je pesnik na predstavitvi drugače pripovedoval svojo zgodbo: šepetal je, molčal ali jasno in razločno oblikoval svoje sporočilo. Avtor očitno prisega na moč poezije, ne pristaja na razlaganje stihov, ampak zaupa, da bodo verzi sami spregovorili tem, ki jim znajo prisluhniti. Razpira vrata svojega notranjega sveta, išče lepoto, svetlobo, čistost, moč vsake besede, prečiščene do kosti – “Spopadam se s svetlobo / pod obokom ki me nikdar ne skriva / kdor misli da se bojim luči / se moti.” Pesnik je resnoben, a nikdar temačen – “Rože na dlani / ponujajo semena / za novo setev.” S svojim nastopom je znal v navzočih vzbuditi nepredvidljive notranje vzgibe, pri tem pa mu je pomagala glasba, ki poeziji ni bila podrejena, temveč je predstavljala še dodaten umetniški pristop k tematiki. Glasba Ingrid Mačus je bila izvirna avtorska – meditativna, s pridihom mističnosti, kakršna je značilna za vzhodne kulture. Z različnimi pripomočki je glasbenica iz klavirskih strun ustvarila številne efekte, raziskala je različne zmožnosti tega instrumenta. Vrstili so se šumenje, brnenje, ropotanje in klasični zven klavirja, v zvokih in melodijah so odmevali Bandljevi verzi in petje pianistke, ki je interpretirala pesnikove besede.
Glasba in poezija sta medsebojno učinkovali, vabili v kontemplativni svet, v globine, kjer vsakdo lahko odkrije osupljivo lepoto. Atmosfera, ki je nastala v dvorani, je spodbujala introspekcijo, vabila, da bi prisluhnili presežnemu. Poezija se je postavila v dialog z glasbo, ki ni bila le dodatek ali okrasek, ne le okvir. Globoko vlogo je imela tudi tišina, včasih kruta, včasih spokojna, včasih pa le sredstvo, ki je človeku dalo možnost vpogleda v lastno notranjost. “Povlečem črto / udarim v svoje bistvo / tako sem slečen.”
Zadnji del je bil hipen, kot so hipni in impresijski haikuji, s katerimi David Bandelj zaključuje pesniško zbirko, ki bralca vsakič znova nagovori. Sooblikovalca večera sta gledalce približala zgodbi ronina, ki v odčaranem in varljivem svetu ni slep za svetost narave in bivanja. Navzoči so z doživljanjem in podoživljanjem trenutkov, prebliskov, idej, ki so spoštljivo prekinjali tišino in osvetljevali temo, spoznali tragedijo in moč modernega ronina.
