Konec časov za dan spomina, koncert v Kulturnem centru Lojze Bratuž

Olivier Messiaen (1908 – 1992) je francoski skladatelj, ki je s svojim pristopom močno pripomogel k razvoju sodobne glasbe. Raziskoval je vzhodno glasbo, ptičje petje in v svojih skladbah vse te elemente povezal s katoliško mistiko. Kot organist je pomembno prispeval tudi k razvoju orgelske glasbe in neizbrisno vplival na celotno orgelsko literaturo, ki se je razvila po njem. Bil je odličen orgelski improvizator in teža in globina njegove glasbe sta neločljiva elementa, ki sta zanj značilna. Malokdo ve, da so ga med drugo svetovno vojno kot sanitejca v francoski vojski pri Verdunu zajeli Nemci in da je preživel nekaj časa v koncentracijskem delovnem taborišču Görlitz. Tam je spoznal še nekaj glasbenikov in po zaslugi poveljnika taborišča, ki je bil velik ljubitelj glasbe, leta 1940 napisal Kvartet za konec časov (Quatuor pour la fin du temps) za violino, klarinet, violončelo in klavir, ki ga je v istem taborišču izvedel 15. januarja 1941 pred jetniki in vojaki.

Ob letošnjem dnevu spomina na šoo, ki poteka dne 27. januarja, je Kulturni center Lojze Bratuž priredil koncert, na katerem so štirje mladi uveljavljeni glasbeniki izvedli prav to Messiaenovo mojstrovino, ki v osmih stavkih sugestivno in evokativno prinaša apokaliptično sporočilo, prežeto z upanjem, nastalo v težkih časih, ko je bilo vsako upanje že nesmiselno.

Violinist Aleš Lavrenčič, klarinetist Federico Martinello, violončelist Antonio Merici in pianist Sebastiano Gubian so z občutkom skupne uigranosti do partiture pristopili z velikim spoštovanjem pred njeno zahtevnostjo in globino. Sam Messiaen je vsakemu od osmih stavkov, ki nosijo pomenljive naslove (Kristalna liturgija; Vokalizacija za Angela, ki oznanja konec časov; Ptičje brezno; Intermezzo; Hvalnica Jezusovi večnosti; Besni ples za sedem trobent; Vrtinec mavric za Angela, ki oznanja konec časov; Hvalnica Jezusovi nesmrtnosti), napisal krajši uvod, ki poslušalca vodi v razumevanje kompleksne glasbene strukture celotnega dela. Na koncertu je omenjene uvode v slovenščini in italijanščini občuteno prebiral Marco Fior in tako ustvaril primerno vzdušje, da smo prisluhnili posameznim včasih mističnim glasbenim postopkom, ki so soliste postavile tudi pred nelahko nalogo, da so s svojimi instrumenti raziskali njihove ekstremne zvočne zmožnosti. Messiaen je namreč posameznim glasbilom pogosto dal tudi jasno vlogo, tako je klarinet oponašal vrtinčaste evolucije ptičjega petja, violina iskala zvočnost nadzemske večnosti, violončelo ukoreninjenost v zemljo, klavir pa je vse elemente povezal s harmonijami, ki jih je mestoma sam avtor sinestetično definiral kot “oranžno-modre”. Obenem so se glasbeniki spopadli še z dvema zahtevnima vlogama: s svojimi glasbili izstopiti iz njim namenjene zvočnosti in iskati denimo približek evokacije sedmih trobent apokalipse ter se vživeti v sporočilnost dela, ki je večplastno prepletalo razmišljanja o apokalipsi kot koncu časov, o koncu časa kot temeljnega fizikalnega koncepta ter tudi o koncu glasbenega časa – tempa, ki je bil Messiaenu preveč tog koncept, da bi lahko z njim izrazil večnost …

Vsi štirje so vlogo opravili odlično, tudi v sozvočju s pripovedovalcem in primerno igro luči in teme iz režije. Njihova brezhibna tehnična igra je zahtevala stalno in stoodstotno pozornost, ki je zdržala do konca skladbe, morda na trenutke zato zasenčila mistično sporočilnost dela, a zagotovo pustila v poslušalcih občutek pomembnosti in premišljenosti, s katero so glasbeniki izvajali Messiaenov kvartet. Ta je namreč tako nesmrten, da bo vsaka njegova izvedba lahko v poslušalcih pustila neizbrisen pečat, v izvajalcih pa omogočila stalno rast, saj je že odločitev, da ga vključijo v svoj repertoar, pogumno dejanje odgovornosti ne le do glasbe, ampak tudi do njenega sporočila, saj je to povezalo s sodobnostjo brezčasni spomin na tiste, ki so na svoji koži okusili eno izmed najbolj temnih obdobij človeške zgodovine.

Prav gotovo smo poslušalci od koncerta odšli dotaknjeni v dušo, saj je Messiaenov kvartet pokazal, kako se umetnost in njeno upanje rojevata tudi v najtemnejših obdobjih človeške zgodovine. In to umetnost dela za brezčasno. Večno. In za enega izmed odgovorov vsem preteklim in sodobnim nesmislom. Lavrenčič, Martinello, Merici in Gubian so s svojim pristopom dokazali, da v to globoko verjamejo.