Opera za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla
SNG Opera in balet Ljubljana
V četrtek, 20. marca 2025, je na odru SNG Opera in balet Ljubljana zaživela nova, prav posebna premiera, ki je pravzaprav zgodovinska, saj sta osrednji slovenski gledališki hiši – opera in SNG Drama Ljubljana – prvič združili moči v koprodukcijskem projektu. Za to bi težko izbrali primernejše delo: številčna uprizoritvena ekipa (nastopajočih igralcev in pevcev je kar triindvajset, nastopa pa seveda tudi orkester) pod vodstvom režiserke Mateje Koležnik in dirigenta Marka Letonje je predstavila Opero za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla, eno najslovitejših odrskih del 20. stoletja, ki ga odlikuje ravno edinstvena mešanica dramskega in glasbenega gledališča.
Gre za delo neopredeljivega žanra, saj “ni prava opera, sama parodija na opero pa tudi ne”. V njem Brecht, ki velja za utemeljitelja epskega gledališča, kritizira kapitalistično družbo in nam kaže, da so vsi ljudje enaki oziroma enako pokvarjeni: od kriminalcev preko policistov vse do cip in beračev – v vseh slojih se najdejo izkoriščevalci in hinavci. Zgodba je polna duhovitih zapletov, ki so gotovo eden od osrednjih razlogov za njeno priljubljenost med gledalci.
Opera za tri groše se je že od svoje nemške praizvedbe leta 1928 uveljavila kot prava odrska uspešnica, ne le v mednarodnem okolju, ampak tudi na Slovenskem, kjer je bila do zdaj uprizorjena že desetkrat, kot piše v tokratni predstavitvi, “v ljubljanski Drami malodane z vsako generacijo izrazitih igralcev, ki lahko pojejo Weilla. Ti so v Drami tudi danes.” In res so se igralci Drame izkazali v zelo zahtevnih vlogah, zagotovo pa h kakovosti uprizoritve veliko prispevajo tudi izvrstni vokali članov ansambla opere. Igralcem so med petjem včasih povzročali manjše preglavice zelo gostobesedni verzi v sicer tekočem in lepo zvenečem prevodu Ervina Fritza.
Med osrednjimi vlogami je treba izpostaviti Jurija Zrneca, ki kot mojster humorja ne bi mogel biti bolj posrečena izbira za lik šefa kriminalcev Mackieja Noža. Odlična je tudi Mackiejeva nevesta Polly – dramska igralka Mina Švajger, ki se je izkazala tudi pri petju. Dobro uigranost sta pokazali skupini cestnih banditov in cip, v vlogah katerih nastopajo tako dramski igralci kot pevci.
V uprizoritvi pomembno vlogo odigra tudi scenografija Igorja Vasiljeva, sestavljena iz več stavb, na katerih se izrisujejo videoposnetki in ki jih manipulanti scenskih elementov vseskozi premikajo, da jih gledalci vidimo enkrat z zunanje strani, drugič pa kukamo v njihovo notranjost. Večbarvne linije na tleh nas opominjajo na to, da se zgodba ne dogaja zares v Londonu, ampak preprosto na odru, kar poudarja potujitveni efekt, ki je glavna značilnost epskega gledališča.
Skoraj tako zanimiva kot sama vsebina Opere za tri groše je zgodba o njenem nastanku, ki “je nenavadna in polna nepričakovanih srečanj, ob katerih se lahko zazdi, da je nastala po naključju, a je vendar zaživela kot nujna,” kot je v repertoarni napovedi Drame za sezono 2024/25 zapisala dramaturginja Diana Koloini. Razburljivo zgodbo o usodnih srečanjih Weilla in Brechta s številnimi umetniki, med katerimi gre omeniti vsaj še Elisabeth Hauptmann, ki je ravno takrat prevajala dve stoletji staro Beraško opero Johna Gaya, po kateri je Brecht nato zasnoval svoj tekst – in zanj po malem kradel še od drugih avtorjev –, so tokrat vključili v uprizoritev v obliki nemalokdaj duhovitih besedil, ki jih je za to priložnost napisal Gregor Fon, na odru pa podajal Gregor Baković v vlogi mojstra ceremonije. Ti nadvse brechtovski besedilni vložki so delovali posrečeno, gledalcem so na nevsiljiv način nudili širši kontekst, obenem pa so ekipi omogočili, da se je poigravala z vsebino, zlasti v zaključku predstave: pred Tretjim finalom za tri groše so odigrali še prizor, ki je dolgo obležal v Brechtovem predalu, kaže pa na avtorjevo vizionarsko tolmačenje gledališča oziroma umetnosti nasploh. V njem se igralci tik pred usmrtitvijo Mackieja Noža začnejo spraševati o ustreznosti takega konca, o motivaciji svojih likov in o tem, kaj gledalci ob nakupu vstopnic sploh pričakujejo od predstave.
Ena od posebnosti uprizoritve je prav ta, da so Tretji finale, v katerem nastopijo solisti SNG Opera in balet Ireneja Nejka Čuk, Višnja Fičor, Peter Grdadolnik, Martin Meglič, Inez Osina Rues, Miha Ravnikar, Matej Velikonja in Anja Zemljarič, sploh odigrali. Kot smo lahko slišali na novinarski konferenci, so v preteklih slovenskih uprizoritvah Opere ta prizor običajno izpustili, saj v uprizoritvenem ansamblu niso razpolagali s profesionalnimi pevci. Glede na čudovito energijo, ki se je po besedah vseh sodelujočih na konferenci vzpostavila med raznolikimi člani ekipe, in na izjemno zlitje obeh ansamblov, kar so seveda začutili tudi gledalci, se lahko nadejamo, da ta zgodovinska prva koprodukcija ne bo zadnja.
