Komu koristijo predsodki?
Lepa misel, kajne? Avtorja dveh stavkov sta sicer dva, ki se spoštujeta in imata v svojih prizadevanjih za dobro sveta in človeka tudi marsikaj skupnega. Zelo različna pa sta očitno v očeh ljudi. V digitalnem svetu, ki je sicer virtualen, a po svojih učinkih še kako realen, saj močno vpliva na vsakdanje življenje ljudi, se množijo negativni predsodki do papeža Benedikta XVI., avtorja prvega stavka. Raziskava, ki so jo objavili pred nekaj tedni, namreč dokazuje, da ima skoraj polovica najrazličnejših vsebin o svetem očetu na spletnem omrežju izrazito negativen in žaljiv ton. Njegovo sporočilo se očitno z veliko težavo prebija do ljudi, še predvsem na internetu, še predvsem v Italiji. Obratno se npr. dogaja z avtorjem drugega stavka, s tibetanskim duhovnim in verskim liderjem Jetsunom Jamphelom Ngawangom Lobsangom Yeshejem Tenzinom Gyatsom, ki ga morda bolje poznamo pod imenom Dalajlama. Raziskavo in primerjavo dveh “digitalnih identitet” na spletu so opravili na osnovi enakih parametrov. Upoštevali so življenjepis, knjige, nagovore, mnenja in potovanja. Ugotovili so, da se Dalajlama prikazuje “na uravnovešen način”, papež pa “čustveno, v glavnem ne pozitivno”. Skoraj polovica vsebin (48,74%) ima negativen prizvok in žali njegovo čast, samo 7% jih je pozitivnih, čeprav dokaj mlačnih in ne pretirano navdušenih. Dalajlama je na webu očitno dosti bolj popularen in priljubljen, odzivi ljudi so številnejši, pa tudi dosti bolj naklonjeni: negativnih – in nikakor ne žaljivih – je le 8%, pozitivnih kar 26%. Ko gre za moža v belem, se najde na pretek ostrih komentarjev, zlobnih kritik in ciničnih parodij; ko pa gre za budističnega meniha, ki se oblači v rdeče in rumeno, se najdejo zlasti njegovi izreki in biseri modrosti. Podobno je na družbenem omrežju Facebook, kjer ima Dalajlama več kot štiri milijone oboževalcev, papež pa le 260 tisoč, ki ga v veliki večini primerov prav radi črnijo in blatijo. Če poenostavimo, ga imajo za “zelo togo osebo”, protiislamsko naperjeno (po govoru v Regensburgu); o njem lažno trdijo, da je bil v mladih letih pristaš nacizma (o tem naj bi “pričala” fotografija mladega Ratzingerja, ki blagoslavlja: ker so odrezali levo roko, se zdi, da z desno pozdravlja kot esesovci…), pa še glavni inkvizitor in tisti, ki je prikrival zloglasne primere duhovnikov pedofilov (v resnici sta Janez Pavel II. in kard. Ratzinger leta 2001 prva zahtevala, naj o vseh primerih, ki so bili dotlej znani le krajevnim škofom, izve Vatikan. Benedikt XVI. pa je po svoji izvolitvi ustanovil poseben urad, ki takoj ukrepa v korist žrtev takih početij).
Tendenciozno, neutemeljeno in pristransko poročanje o papežu torej ne sloni na preverjanju dejstev, temveč na puhlih govoricah in okostenelih predsodkih, ki jih je težko izkoreniniti. Predsodki o katoliški Cerkvi so “nacionalni šport” ne le v Italiji, temveč prav tako v Sloveniji (!) in številnih drugih državah. Njihov namen je z lažjo spodbujati proticerkveno razpoloženje v javnosti, moralno diskreditirati Cerkev, jo šibiti in vnašati občutek razdora v njej. Vprašanje je, komu koristijo, saj nimajo nič skupnega s poštenostjo, strpnostjo in dostojanstvom. Če nam le kaj pomeni iskanje resnice, se torej znebimo ovir predsodkov, odprimo se drugemu, ga skušajmo spoznati na bolj poglobljen in manj površinski način. Samo tako bomo lahko z modrostjo in ljubeznijo cenili resnično naravo stvari…
