Komični utrinki ob čudežni “burundangi”
Po marčni pavzi se je v ponedeljek, 8. aprila 2013, spet “prebudila” sezona Slovenskega stalnega gledališča v Gorici, ki malce bolj “skopo”, po kapljicah, nudi tudi goriškim abonentom nekaj gledaliških užitkov. Tokrat so člani SSG, Tjaša Hrovat, ki je s svojim vstopom v naše gledališče prinesla prijetno prevetritev, Romeo Grebenšek, Primož Forte, Vladimir Jurc, ki se je tudi tokrat vsestransko izkazal kot steber SSG – brez njegove mojstrske interpretacije bi predstava igralsko izgubila pravi ton in uravnoteženost -, prikazali komedijski splet Burundanga, ki ga je stkal katalonski pisec Jordi Galceran (1964), spretno, z občutkom za jasno razčlenjevanje in harmoničnost celote pa zrežirala Nenni Delmestre. V njem avtor z duhovitim prizvokom spregovori o večnih sopotnikih človeka, ljubezni in strahu, pa še, malce bolj v fantazijskem slogu, o burundangi, nekakšnem mamilu, ki ima čudežno moč izvleči iz tistega, ki ga zaužije, prikrito resnico. O predstavi smo v našem tedniku imeli daljši zapis ob tržaški premieri, ki je bila hkrati slovenska krstna uprizoritev. Dodamo lahko še to, da je predstava v Gorici poleg ponedeljkove abonmajske ponovitve doživela v torek, 9. aprila, tudi matinejo, namenjeno goriškim višješolcem licejskega in tehničnega pola, ki so popolnoma zasedli veliko dvorano Kulturnega doma v Gorici. Predstava je z malega odra tržaškega Kulturnega doma brez kakih “travm” prešla na večji oder in iz nje sta veli še bolj poudarjeno tista interpretacijska svežina in igralska ubranost, ki smo ju zaznali že na premierni uprizoritvi. Ob mlajši igralcih, ki niso imeli težav se preleviti v dramske like-svoje vrstnike, v mladi, bolj preudarni študentki in v fanta, naivna in dokaj nespretna zadnja pripadnika baskovske teroristične organizacije Ete, je tudi na goriškem odru nevsiljivo stopila v ospredje igralska moč Vladimirja Jurca, ki s povsem naravnim izvajanjem razkriva svoje odrske izkušnje, take, ki dobrega igralca privedejo do razpoznavne, bogate interpretacijske zrelosti. Gotovo so to občutili tudi dijaki, ki so zelo pozorno – take tišine v dvorani ob njim namenjeni predstavi že dolgo ni bilo! – spremljali odrsko dogajanje. Očitno jim je bila vsebina tematsko blizu, saj so ujeli vse njene odtenke in se s smehom odzivali le ob utrinkih duhovitih replik in komičnih situacijah. Izkazalo se je, da imajo mladi še radi gledališče, bolj izbirčni pa so pri izbiri vsebin, ki morajo ob sicer resnejših temah vsebovati tudi razbremenjujočo komično obarvanost.
IK
