Koga predstavlja jezdec na belem konju?

Pred štirimi leti, le dva tedna po ruskem napadu na Ukrajino, je moskovski patriarh Kiril med homilijo v cerkvi Kristusa Odrešenika v Moskvi vojno agresijo opravičil z borbo proti moralni pokvarjenosti zahodne civilizacije. Ne molitev, ne post ali kako drugo duhovno sredstvo, pa tudi ne delo v kulturi in politiki, ampak ruska vojska naj bi v Ukrajini kljubovala zablodam Zahoda, grehu, potrošniški družbi. V Kirilovem nastopu je bilo jasno zaznati odmev mesijanizma, s katerim je globoko prežeta ruska kultura in ki ni tuj niti velikim duhovom, kakršna sta bila denimo Dostojevski in Solženicin.

Ob branju Kirilovih izvajanj je marsikoga spreletel srh in tudi mnogi pravoslavni teologi, živeči na raznih koncih sveta, so se ogradili od njegovih izvajanj. Tudi sam sem v Novem glasu tedaj kritično obravnaval Kirilov nastop. Si pa takrat nisem predstavljal, da se bodo čez štiri leta na nasprotni strani oceana našli ljudje, v primerjavi s katerimi bi si moskovski patriarh, če nekoliko karikiram, zaslužil naziv cerkvenega učitelja. Dobra dva tedna po začetku izraelsko-ameriškega napada na Iran sta se namreč na televizijskih ekranih pojavila najprej ameriški predsednik Trump v družbi kakih dvajsetih evangeličanskih pastorjev, ki so polagali nanj roke kot na nekakšnega božjega maziljenca, za njim pa še državni “sekretar za vojno” Hegseth, ki je dnevni obračun sejanja smrti zaključil z branjem Psalma 144: “Slavljen bodi Gospod, moja skala, ki uči moje roke za boj, moje prste za vojno …”

Da se razumemo, tu ne gre za vzporejanje ukrajinske in iranske krize ali za opravičevanje iranske strahovlade. Gre preprosto za ugotovitev, da čuti imperialna politika velikih sil potrebo, da se tudi v modernem, sekulariziranem in globaliziranem svetu utemeljuje z verskimi argumenti. Ob neizmernem trpljenju, ki ga terja vojna, je seveda takšna zloraba vere bogokletna, zlasti za Zahod pa tudi protislovna in hinavska, saj je ravno Zahod tisti, ki že desetletja istih zlorab, in to ne brez razloga, obtožuje muslimanske fundamentaliste, v zadnjih letih tudi Rusijo. Sami si torej žagamo vejo, na kateri sedimo.

Vprašanje je, ali Trump in njegovi somišljeniki res verjamejo v svoje mesijansko poslanstvo ali je to le krinka, za katero stojijo drugi razlogi. Če drži to zadnje, se je treba vprašati, kdo in kakšni so verniki, katerim so podobne gorostasnosti namenjene. Če pa drži prva možnost, so nemara verodostojne analize, ki opozarjajo na vpliv t. i. “krščanskega sionizma”, razširjenega zlasti med ameriškimi evangeličani. Po njem naj bi bila vrnitev Judov v Sveto deželo in ustanovitev izraelske države izpolnitev bibličnih prerokb, katerima naj bi sledili nastop Antikrista in drugi Jezusov prihod na svet, vmes pa zloglasni Harmagedon, kraj poslednjega spopada med dobrim in zlim, v okvir katerega naj bi sodil tudi obračun z Iranom.

Leta 2022 je papež Frančišek s svojo značilno neposrednostjo moskovskega patriarha Kirila pozval, naj ne bo Putinov “ministrant”, na Trumpovo uprizoritev pa je papež Leon XIV. v bolj hieratičnem, a nič manj odločnem slogu odgovoril, da “Bog ne dovoli, da bi ga rekrutirale sile teme” (15. marca med homilijo v neki rimski župniji). Danes torej cerkveno učiteljstvo do verske zlorabe vojne in nasilja zavzema jasno in nedvoumno stališče. Res pa je, da je bil krščanstvu, in to tako zahodnemu kot vzhodnemu, pojem “svete vojne” v preteklosti domač. Toda celo v časih križarskih vojn so pristni kristjani na dnu srca vedeli, da Jezus ni bil nosilec vojne, ampak miru. V dnevniku La Repubblica z dne 13. marca sem bral zanimiv prispevek, v katerem je novinar in vatikanist Lucio Brunelli v podporo te teze navedel primer fresk v kripti katedrale v Anagniju, “Sikstinske kapele srednjega veka”. Med omenjenimi freskami je tudi poslikava Janezovega Razodetja z upodobitvijo t. i. štirih jezdecev apokalipse. Pri tem izvedenci ugotavljajo, da jezdec na belem konju ne predstavlja Antikrista, kot trdijo nekateri biblijski eksegeti in za njimi ameriški fundamentalisti, navdihovalci sedanje vojne, ampak samega Jezusa, ki z lokom izbije meč iz rok jezdeca vojne, nato pa zasleduje še ostala dva, jezdeca pekla in jezdeca smrti. Štirje jezdeci apokalipse torej ne napovedujejo razdejanj, vojn in nasilja, ampak Kristusovo zmago in njegov še trajajoči boj proti vojni, peklu in smrti.

Zdi se neverjetno, ampak v 21. stoletju ni malo kristjanov, ki jezdeca na belem konju ne razumejo tako kot v 13. stoletju neznani slikar fresk v Anagniju, ampak kot krivi preroki, ki spet in spet – eni na bolj subtilen, drugi na grob in burkaški način – zastrupljajo človeštvo.