King Crimson – petdeset let razsvetljene rock monarhije
Robert Fripp je svojo prvo kitaro dobil v dar pri enajstih letih, vendar so bili njegovi učitelji prepričani, da nima nobenega talenta. 6. aprila 1969 je s svojo skupino King Crimson prvič nastopil na odru londonskega Speakeasyja in izbranemu občinstvu, med katerim je sedelo kar nekaj izjemnih glasbenikov, pokazal, da bo njegova zgodba mednarodni uspeh: vse navzoče sta izjemna kreativnost skupine in Frippejev talent v igranju kitare povsem očarala – Jimi Hendrix je o njih rekel, da so najboljši “band” na svetu. Uspeh med glasbenimi kritiki in v javnosti je bil tako silovit, da je njihov prvi album, ki je izšel istega leta, celo ustvaril nov glasbeni žanr “progressive rock”. Danes je Fripp še vedno poznan kot eden najbolj revolucionarnih, briljantnih in inovativnih kitaristov. Leta 2014 se je skupina vrnila k nastopanju v živo s svojimi odličnimi triurnimi koncerti, na katerih izvaja pesmi z dvanajstih od svojih trinajstih v studiu posnetih plošč, in veliko del iz svoje uspešnice iz leta 1969 In The Court Of The Crimson King.
Na letošnji turneji se King Crimson predstavljajo v novi osemčlanski zasedbi: Robert Fripp (kitara in klaviature) , Jakko Jakszyk (kitara in glas) , Bill Rieflin (klaviature) , Tony Levin (bas kitara) , Chapman Stick (drugi glas) , Mel Collins (saksofon in flavta) in trije izjemni bobnarji – Gavin Harrison, Jeremy Stacey (tudi na klaviaturah) ter Pat Mastelotto. Kingi igrajo veliko skladb prvič v živo, svoje klasike v novih aranžmajih, izvirne nove pesmi in instrumentalna dela, koncert pa obogatijo tudi nastopi treh bobnarjev. Od njihovega prvega koncerta je minilo že petdeset let, v soboto, 6. julija, pa smo na Velikem trgu v Palmanovi, v živo okusili, kako se je v tem času glasba skupine King Crimson razvila. Koncert je spadal med dogodke festivala Grado Jazz by Udin&Jazz in niza Estate di Stelle a Palmanova, organizirala pa ga je družba Euritmica v sodelovanju z Deželo FJk, Občino Palmanova, PromoTurismoFVG in družbo Zenit.
V Palmanovi se je tritisočglava množica ljubiteljev glasbe iz Italije, Nemčije, Avstrije in Slovenije, ki se je zbrala, da bi v poletni večerni sapici uživala ob glasbi Kingov, morala bojevati z groznim neurjem, ki je nemilostno napadlo mesto, v obliki zvezde. Glavni pratogonisti napetih ur pred začetkom koncerta so bili gotovo organizatorji in varnostniki, ki so s strogimi pregledi in prepovedjo fotografiranja skoraj militarizirali dogajanje na trgu. Isti varnostniki pa so bili popolnoma nemočni kasneje, ko je veter začel nevarno premetavati visoke zaščitne panoje. Ti so bili postavljeni na robu trga, da bi onemogočili gledanje koncerta vsem, ki niso kupili vstopnice, in ko so se prestrašeni in premočeni ljudje začeli prerivati in iskati zatočišče pred nevihto, varnostniki niso bili v nobeno pomoč. Kmalu je prišlo do neredov, prepirov in na trg je navalilo veliko ljudi brez vstopnic, ki sploh ni bilo podvrženih varnostnim pregledom. Kljub nemirom in nejevolji vseh tistih, ki so kupili vstopnico in umirjeno čakali, da se je neurje izpelo, so King Crimson ob 23. uri končno stopili na oder. S sicer okrnjenim programom so vse prisotne prepričali, da se je popolnoma izplačalo kljubovati strelam, dežju in vetru: kmalu je magija odela Veliki trg in bobni treh mojstrov so začeli ritmično odgovarjati gromom, ki so se prestrašeni končno oddaljili. Z zvoki Frippove kitare je občinstvo pozabilo na nevšečnosti – zemlja in nebo sta se z arpeggi in elegantnimi akordi pogovarjala in v sozvočju z bitjem tritisočih src ustvarila nepozabno glasbeno izkušnjo, izvrstno umetniško performanco.
Pred petdesetimi leti veliko glasbenih kritikov Frippove glasbe ni dojelo, ožigosali so jo za kompleksno avantgardo, danes pa jo vsi sprejemamo, uživamo v njeni popolnosti, še vedno je sveža in inovativna. V Palmanovi smo prisotni med prvo uro koncerta občudovali krasne, intenzivne, stare in novejše pesmi, kot so Frame by Frame, Indiscipline, Moonchild in druge, opolnoči pa smo bili ganjeni že ob prvih notah The Court of the Crimson King: preželi so nas močni občutki, katere je prebudila že prej pesem Epitaph – obe pesmi spadata k prvi plošči iz leta 1969. Ko so King Crimson zaigrali Starless , je bilo vsem popolnoma jasno, da se njihova umetniška pot sploh še ni končala: pol stoletja je zanje minilo v trenutku. Za konec so postregli še z uspešnico 21St Century Schizoid man, ki nas je popolnoma prepričala, da ostaja za skupino King Crimson še čas za preseganje mej in ustvarjanje novih, močnih glasbenih izkušenj. Nedvomno je njen opus vedno označeval eksperimentalen, cerebralen, skoraj znanstven Frippov pristop h glasbi, k rocku, ta je seveda vplival, in še danes učinkuje, na razvoj kulture, glasbenega okusa in fantazije starih in mlajših generacij glasbenih sladokuscev.
Kat
