Kantata Ambroža Čopija kot spev dveh celin v poklon zdravniku srca

Kantata Ambroža Čopija, posvečena dr. Janezu Janežu, je v Kulturnem centru Lojze Bratuž združila melodije dveh svetov v sporočilo ljubezni, hvaležnosti in miru

Komorni zbor Tajpejske filharmonije ter Komorni zbor in Simfonični orkester Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana so podarili občinstvu v Kulturnem centru Lojze Bratuž nevsakdanje glasbeno doživetje z dodano vrednostjo medkulturnega povezovanja. Skladatelj Ambrož Čopi je na osnovi osmih psalmov namreč sestavil poklon dr. Janezu Janežu, slovenskemu kirurgu, ki je večji del svojega življenja preživel na Kitajskem, kjer je njegovo človekoljubno in pionirsko delo pustilo globoko sled. Dirigent Slaven Kulenović je občuteno povezal glasbenike (in glasbila) dveh celin v izvedbi kantate, ki posreduje sporočilo miru in hvaležnosti z govorico dveh glasbenih svetov in s sodelovanjem slovenskih ter kitajskih pevcev in glasbenikov.

Neposredna sporočilnost tega dela se je dotaknila tako izvajalcev kot poslušalcev in je s spevom o ljubezni spregovorila o življenju in nazorih slovenskega kirurga. Doktor Janež, rojen leta 1913, je doživel preobrat po vojni, ko je bil kljub nevtralnosti označen kot sovražnik države. Tako se je začela pustolovska pot, ki ga je popeljala najprej na Koroško med slovenske begunce, nato v Rim in Buenos Aires. Postal je laiški misijonar in njegovo delo na Kitajskem se je začelo v bolnišnici kamilijanskih menihov, kjer je poskrbel za razvoj medicinskega centra in za izobraževanje kadrov v kriznem obdobju kitajske zgodovine. Ko so ga komunistične oblasti izgnale, je prispel na Tajvan, kjer se je v naslednjih 38 letih posvetil človekoljubnemu poslanstvu.

Njemu posvečena kantata je lepa tajvansko-slovenska zgodba, ki se je začela pred naročilom za to delo, saj Čopi od leta 2017 precej redno potuje v Tajvan, kjer je večkrat predaval in gostoval s komornim zborom. Ob 110-letnici rojstva dr. Janeža se je porodila zamisel za kantato, ki povezuje dve oddaljeni državi v spomin na dobrotnika, o katerem je Čopi povedal:

Premiera kantate letos poleti na Tajvanskem festivalu in sedanja evropska turneja sovpadata z 80-letnico konca druge svetovne vojne in Janeževega srečnega skoka z vlaka smrti, s katerim se je izognil obsodbi in je spremenil tok svojega življenja. Z izbiro psalmov kantata govori o njegovi globoki veri; kljub vsem težavam, ki so ga pestile, se je odločil, da bo po svojih močeh pomagal vsem, ki so potrebni pomoči. Na Tajvanu je opravil 80.000 operacij in se je v hudih časih za kitajsko ljudstvo odpovedal honorarju. Dejansko je živel v bolnici, za svoje paciente. Svojemu poklicu je bil popolnoma predan. Povedali so mi šaljivo, a resnično anekdoto glede tega. Janež je imel dva asistenta. Tisti, ki je bil poročen, je lahko po službi šel domov, drugi pa je moral stalno delati v bolnici. Zato se je po nekaj letih tudi on odločil za poroko. Janež je bil zahteven do svojih sodelavcev, ker je čutil odgovornost do življenjsko pomembnega poslanstva.

V kantati ste prikazali dvojno domovino doktorja z uporabo slovenskih in kitajskih ljudskih motivov ter glasbil, kot je dvostrunski erhu. Kako ste pristopili k eksotičnim elementom skladbe?

Meni država ne pomeni znamenitosti, ampak ljudi. Velikokrat sem bil v Tajvanu in sem doživel njihovo glasbo. Poslušal sem njihove zbore, spoznal sem inštrumente, ljudske melodije. V četrtem psalmu, ki je Psalm ljubezni, se oglasi kitajska ljudska melodija, glas ljudi, ki so ga sprejeli z ljubeznijo in jih je on vzljubil, saj je z njimi ostal do konca življenja. V skladbi lahko prepoznamo tudi delčke cerkvenih motivov, vojaške bobne, ameriški jazz, ki se navezujejo na različne trenutke v življenju slovenskega zdravnika. Kantata se začne s kristalnim zvokom handpana, ki spominja na zvonove cerkve v Dolu, kjer se je Janež rodil. Zadnja dva psalma pa predstavljata moje doživljanje Tajvana in občutek hvaležnosti do tega človeka.

Kako je tajvanska publika sprejela skladbo in kako ste vi doživeli svetovno premiero?

Ta kantata je bila zame velik izziv, že samo zaradi festivalske izvedbe v dvorani, ki ima 2000 sedežev. Tudi priprava je bila nepozabna, saj moram pohvaliti izjemno dobro sodelovanje z orkestrom. Začutili smo se: poslušali so moje zgodbe, opis skladbe, kako se zbor prepleta s solisti. Bolj me je skrbelo za odziv orkestra kot za zbore, s katerimi delujem bolj redno. Združeni zbor so nazadnje okrepili še starejši pevci; imeli so tak žar, ker so dejansko razumeli, da gre za poklon velikemu človeku, ki ga oni zelo cenijo. Izvedbe na premieri se spominjam kot neskončno srečo: tajvanska publika je sprejela kantato z navdušenjem in ljudje so tudi v naslednjih dneh govorili o svojih občutkih ob poslušanju te glasbe ter podoživljanju tiste zgodbe.

Odločili ste se za glasbeno govorico, ki neposredno nagovarja širše občinstvo.

Ko sem začel pisati, je bila moja prva misel Janeževa neposredna bližina ljudem. Zato moja glasba ne želi biti sodobna in drugačna, temveč dostopna, preprosto iskrena, da bi skozi psalme čutili ljubezen, ki ga je vodila.