Kam pluje naš šport?
Objavljamo govor prof. Ivana Peterlina, predsednika ZSŠDI, ki ga je imel na posvetu o športu.
Široko zastavljeno vprašanje: kam pluje naš šport? Saj res: kam pluje?
Če skušamo iskati odgovore na to vprašanje, če si hočemo resneje odgovoriti na to, kakšne strategije naj v prihodnje izbira naša športna sfera, kakšne vsebinske cilje naj si postavlja, s kakšnimi in katerimi argumenti naj se postavlja ob bok drugim organiziranim sredinam v našem zamejskem prostoru, potem moramo pred vprašanjem, kakšno plovbo naj izbiramo, temeljito analizirati stanje, s kakšnega pristana smo sploh izpluli, kakšno barko smo v letih gradili, kakšne in katere kapetane smo izbirali in s kakšnimi posadkami in s kakšnimi mornarji smo razpolagali! In predvsem: kakšne cilje smo zasledovali, če smo te cilje sploh dosegli in če so to danes še aktualni cilji? Cela vrsta vsebinskih vprašanj, torej. Naj mi navzoči ne zamerijo, če se bom v svojih razmišljanjih oddaljil od izpostavljenih tez, ki vam jih je posredoval prof. Andrej Vremec. Z nekaterimi se strinjam, z nekaterimi drugimi pa so moja stališča v absolutnem nasprotju.
Najprej odgovor na to: iz kakšnega pristana smo izpluli in kaj nas je sploh gnalo, da smo na široko razpeli jadra, iz neukov čez noč postali kapetani in mornarji in se znašli sredi odprtega morja. Odprto morje pa je lahko mirno, tako mirno, da se barka v njem ziblje povsem prijetno, pa čeprav v objemu široke morske gladine. Ali pa je to odprto morje razburkano, viharno, z valovi, ki našo barko premetavajo, in srečni smo lahko, če sploh odnesemo celo kožo. No: naš šport je doživljal eno in drugo. Navdušenje ob ponovnem odkrivanju čarobnih in sila motivacijskih sil, ki človeka ob športu prevzamejo in ki so bile dolga leta zaradi predvojne in medvojne zadušitve vsega, kar je bilo slovenskega, zatrte, to navdušenje ob ponovnem svobodnem dihanju s polnimi pljuči je naše ljudi pripeljalo do neke vrste športno obarvanega fanatizma. V nekaj letih je športna dejavnost zaživela z izjemno silo, pripeljala do dejstva, da so tudi dotlej popolni neuki oblekli uniformo pedagogov, organizatorjev, aktivistov, športnikov, pa tudi uniformo gradbenih inženirjev. Športniki niso bili samo športniki: izredna motivacija jih je pripeljala do tega, da so si vadbene prostore, ki jih dotlej ni bilo nikjer, začeli graditi kar sami. Postali so športni režiserji samih sebe, in to v vseh odtenkih. Na Tržaškem se je iz Borovega jedra in iz njegovih reber razvila vsa povojna tržaška telesna kultura. Udejanjila se je misija danes že pokojnega prof. Bojana Pavletiča, ki se mu ne bomo nikoli zmogli zadostno oddolžiti za plaz, ki ga je znal sprožiti v našem prostoru. Podobno je bilo tudi na Goriškem s tukajšnjimi očeti goriške športne stvarnosti.
Začetki torej: poleg izšolanih očetov našega športa, ki pa so bili bele vrane na tem področju, so k udejanjanju njihovih idej pristopili kapetani brez šol, mornarji, ki so lahko računali samo na svoje navdušenje, na željo in voljo po ustvarjanju nečesa novega, nečesa lepega, predvsem pa vabljivega za mlade. Da: za mlade. In v tem je zaobjeta osnovna vsebinska vzmet neslutenega “booma” našega športa: šport kot idealna dejavnost za naše mlade, dejavnost, ki zmore navduševati, dejavnost, ki mladega priveže na slovensko okolje, dejavnost, ki omogoča, da slovenski jezik pridobiva ogromno novega manevrskega prostora. Jezik, torej! Jezik ne samo v šoli kot predmet, ki je lahko tudi nekaj sitnega, nekaj, kar te pogojuje zaradi ocene, ampak uporabljiv jezik kot sredstvo komuniciranja tudi in predvsem izven šole! Pomislimo: kakšen – strateško gledano – fantastičen rezultat!
Šport pa je nekaj družbenega, nekaj, kar mora iti vštric z drugimi dejavnostmi, nekaj komplementarnega. No, v tem smislu pa v vseh teh dolgih povojnih letih – in teh je skoraj 60 – nam ni uspelo. Takratni nesluteni razvoj našega športa je mlade popolnoma zasvojil, jih navdušil in jih prevzel: dal jim je neke otipljive cilje, nudil jim je prijetno okolje, velike možnosti za druženje in za družabnost, za dialog, za iskanje skupnih ciljev. Tega naša takratna vodstva niso znala in zmogla razumeti: strašansko jih je zaskrbel osip mladih na drugih področjih, predvsem na področju politike in ljubiteljske kulture. Zato jih je ta vzpon na športnem področju
peljal v stanje nerazumevanja, v stanje neke vrste zavisti, tako da se športnemu gibanju v resnici niso zmogli nikoli približati, kaj šele, da bi gibanju nudili neko konkretno pomoč. Tu mislim na pomoč v obliki vsebinskih razmišljanj. Lahko postavim trditev, da je bil to velik avtogol naših takratnih vodstvenih struktur, ki niso bile sposobne našemu športu posredovati nikakršnih strateških postavk in še najmanj nekih pogledov v prihodnja desetletja. Tako kot se dogaja danes, tako je bilo tudi takrat: vse je obrnjeno nazaj, v preteklost: to pa je stagnacija, kar je – drugače rečeno – v bistvu bližnjica za zastoj in počasen propad. Zato lahko mirno zatrdim, da pravzaprav ni nič novega na našem obzorju. Začetno nerazumevanje športnega gibanja, kar se tiče njegovih vsebinskih okvirov, traja v bistvu še danes. In naš šport je to plačeval v preteklosti in to plačuje še danes! Tisti kapetani, tisti mornarji, o katerih sem govoril na začetku, so bili v resnici prepuščeni sami sebi: nihče jim ni dal vsebinskih smernic, nihče jim ni pravzaprav povedal, kaj je prav in kaj ne, kaj je strateško pomembno in kaj ne. Avtonomna rast, rast samorastnika je lahko po svoje tudi pozitivna, če govorimo o rasti samozavesti in rasti občutkov samozadostnosti. A če govorimo o vsebinski rasti, o nekih programih, potem je vloga samorastnika negativna. Brez intelektualne podpore, brez učenja, brez prenašanja temeljnih izkustev od očeta na sina, je globalna rast upočasnjena in tudi ni rečeno, da je pravilno zasnovana in vsebinsko zadeta. In prav zato se v našem športu tudi danes srečujemo z veliko nedorečenosti in s šibko zastavljenimi programi. Še danes namreč ne vemo natanko, ali je naš šport – strateško gledano – nekaj pomembnega za našo narodnostno skupnost. Vtis imam, da za naša vodstva, za tiste, ki vodijo in ustvarjajo naš vsakdan, je vrednost športa pravzaprav postranska komponenta v plejadi naših organiziranih aktivnosti, tistih, ki naj utrjujejo našo prisotnost na teh tleh. Od kod ta trditev, se boste vprašali. Lahko bi o tem razpravljal na dolgo in široko, lahko bi na dolgo govoril o “formi mentis”, ki je tipična za naše vodstvene strukture, ki športni sferi ne priznavajo intelektualnega statusa, vsaj takega, kot ga uživa na primer naša ljubiteljska kultura. Šport je še in še vedno ostaja nekaj drugorazrednega: tako je v šoli, tako je v naši javnosti in tako je tudi v naših glavah.
V Trstu imamo Narodni dom: simbol naše prisotnosti v mestu, simbol naše velike podjetnosti, a je to tudi simbol našega zatiranja in trpljenja. Naša politika se je zavzela, da bi nam italijanske oblasti dom vrnile, uspelo nam je to nekako vtakniti v zaščitni zakon in nekaj malega, v resnici skromnega, se tudi premika. Vendar: debate okrog vprašanja, kaj naj v Narodni dom vnesemo, kaj naj bo tam, kaj naj zadosti našim pričakovanjem, se sučejo izključno okrog t. i. literarno-kulturnih parametrov: tam naj bo knjižnica, tam naj bo čitalnica, tam naj bo prostor za najmlajše, ki naj prisluhnejo pravljicam, tam naj bodo kulturna srečanja, predavanja, prostore naj preveva duh, ki mora biti prežet z atomi intelektualnosti. Zakaj vse to vlečem na dan? Zato, ker nisem slišal še nikogar, ki bi postavil zahtevo, da se tudi nam – športnikom – vrne to, kar nam je bilo odvzeto. Narodni dom je gorel, a gorela je tudi naša telovadnica, ki je bila v istih prostorih. Izgorevala je naša svoboda, izgorevala je tiskana beseda, a izgorevalo je tudi osrednje svetišče naših sokolov. Pa nisem še nikogar videl, da bi si pulil lase zaradi tega, nikogar, ki bi rekel na primer: “Dobro! Telovadnice v Narodnem domu ne bomo imeli več, a dajmo v zameno postaviti dokončno na noge drugo tržaško športno trdnjavo, stadion 1. maja”! Ne! Do takega razmišljanja se naša kulturna sfera nikakor ne zmore spustiti, verjetno ji kaj takega pravzaprav celo smrdi in stvar že v osnovi odklanja. Mislim, da je nastopil čas, da prenehamo se sprenevedati in da ovržemo klišeje, ki so povsem zastareli, da se nehamo obračati samo in izključno v preteklost. Tako se mi tudi zdi nujno, da ustvarimo nove mehanizme nagrajevanja naših organiziranih aktivnosti, med katere spada tudi šport. Ne postavljam teze, da je treba čez noč suhe veje odžagati. A vendar: če stvari gledamo v odstotkih, potem ugotovimo, da gre iz zaščitnega zakona našemu glasbenemu šolstvu 23,5 odstotkov sredstev, kulturi 13 odstotkov, založništvu 25,5, dijaškim domovom 6, športu pa 5,5 odstotov. Pri tem ne omenjam našega Slovenskega stalnega gledališča, ki je poklicna ustanova in je deležna skoraj dveh milijonov podpore. Nihče pa se ne sprašuje javno in ne analizira učinkov teh naložb. SSG ima v Gorici nekaj čez 60 abonentov in v Trstu nekaj nad 400. Pa se postavlja vprašanje: kakšno strateško vlogo odigrava danes SSG? Mar ni mogoče – v teh okvirih – samo sebi namen? In če postavimo primerjavo z našim športom? Ali ni to kričeča krivica? Naš šport: 30 tisoč ur treningov, 3 tisoč uradnih nastopov, 57 društev razpredenih od Čedada do Trsta, 3 tisoč registriranih tekmovalcev, 2 tisoč otrok, vključenih v redno gibalno vadbo, 3 tisoč organiziranih rekreativcev, 700 odbornikov in 600 trenerjev: to je z nekaj potezami čopiča sedanja slika slovenskega športa v Italiji. To so neizpodbitne številke: ne gre za samohvalo, ampak za dejstva.
Imamo pa seveda tudi mi sami veliko masla na glavi. Predvsem bode v oči dejstvo, da postajamo v zadnjih letih skorajda imuni na problem jezikovne izpričanosti. Na tem področju je treba korenito spremeniti miselnost in v naš – s tega vidika narkotizirani prostor – vnesti iskrivost debate o tem, da razvijamo naše dejavnosti prvenstveno v luči ohranjanja naše identitete, tradicije in jezika. Vrniti se moramo k vzgibom, ki so gnali tiste začetne kapetane in mornarje, o katerih sem govoril na samem začetku. Daleč od tega, da bi si lahko lastil pravico obsojanja kogarkoli, a zdi se mi, da je vloga ZSŠDI tudi in predvsem ta, da območje sprotno analizira, ga monitorira in da brani kot punčico svojega očesa predvsem tiste sredine, ki ne podlegajo željam po izključnem iskanju nekega takojšnjega rezultata in ki se nočejo sprijazniti s koroškim modelom društev, ki so dvojezična. Gorica in Trst absolutno nista še na stopnji Benečije, kjer moramo biti vsi zadovoljni, če imamo dvojezično šolo. Poceni skrivanje za pojmom, da so se časi spremenili, je v bistvu namerni brodolom, ki ga sami zavestno nočemo preprečiti. Seveda je potrebno veliko naporov za to, da ohranimo to, kar imamo, in to, kar nam je bilo dano. A za ustvarjanje takih pogojev je treba imeti voljo, znanje, sposobnost, zmožnost programiranja, široko kulturo, izdelane strategije in predvsem sredstva. Do nekaterih predpostavk se lahko dokopljemo tudi sami, do drugih pa ne moremo. Brez očitne podpore naših vodilnih struktur ne moremo priti daleč. Pa smo spet tam! Čas hiti, dinamika na športnem področju je vse večja, mi pa smo še vedno tam, ko se moramo ukvarjati z neko zakostenelo formo mentis, ki nam ni voljna priznati tega, kar nam gre. Kam pelje torej naša barka? Vprašanje, ki zahteva odgovor, ki je lahko enostaven ali tudi zapleten. Zelo lahek je v odkritem spoznanju, da se mora tudi ta interesna sfera naših dejavnosti vsebinsko zakoličiti povsem enakopravno med ostale dejavnosti. Če ne bo prišlo do tega, bomo ostali lupina na odprtem morju brez velikih možnosti, da zagledamo pristan.
Kot rečeno, se v analizo strogo športnih strategij, kako dosegati vrhunske rezultate in kako nuditi šport kot neke vrste servisa za dobro počutje ljudi – kar je tudi ena bistvenih vlog športnih aktivnosti –, se ne bom spuščal. Rad pa bi ob koncu osvetlil svojo globoko disonanco s tezami prof. Vremca, kar se tiče nastopanja naših športnikov v slovenskem prostoru, ali drugače rečeno, v Sloveniji.
Racionalno gledano me pravzaprav niti ne zanima pretirano, če v Sloveniji zame vedo ali ne! Že 40 let namreč spremljam v poletnih mesecih na odbojkarske priprave mlade ljudi v Mežico. Vse do danes jih je bilo tam približno 1600. Pa smo za domačine – govorim o Mežici, ki je nekaj več kot večji zaselek in ni to neko velemesto – no, za te ljudi smo še vedno in samo Italijani! “Joj, kako dobro slovensko govorite. A so vaši pobi pa dečve hodili v šolo v Sloveniji”? Pa jim ponovno iz leta v leto razlagaš in poveš, kaj smo, pa ko se ponovno srečaš, naletiš pravzaprav na isto gluhoto. Kaj šele, da bi lahko na glas postavljal v takih sredinah trditev, da je Slovenija tudi naša domovina! Pa ne gre za to! Prepričan sem, da se mora slovenski šport uveljavljati v Italiji. Tako kot politika se moramo tudi mi boriti za svojo uveljavitev na italijanskih tleh. Dokazovati moramo, da smo živo tkivo, da nismo folklora. Če hočemo govoriti slovensko tudi v javnosti, če hočemo imeti slovenske napise, če hočemo ohranjevati slovenske šole, potem ni dovolj, da mi vse to dovoljuje zakon. Zakon je namreč nekaj mrtvega, nekaj napisanega, nekaj anonimnega, nekaj brez krvi in duha. To pa moramo dati mi, seveda, z oporo zakona. Mi smo kri in mi smo realnost, tudi na športnem področju. Nesmiselno bi se bilo odrekati naši živi prisotnosti v vseh športnih mehanizmih. Če bi izginili čez mejo, bi samo dali prav tistim – še danes premnogim –, ki si kaj takega samo želijo. Kolikokrat so nam že zabrusili, naj gremo čez mejo, če nam tu ni všeč; mi pa odgovarjamo, da smo se tu rodili, da tu živimo in da je to naš prostor, naša zemlja. Zato je po mojem prav, da se udejanjamo na italijanskih tleh, v prostoru, v katerem živimo.
Mogoče bo kdo razočaran ob teh mojih ugotovitvah in razmišljanjih, ker je pričakoval nizanje nekih zapovedi, kako naj bi naš šport dosegal še boljše športne rezultate. To poglavje bo prišlo na vrsto takrat, ko se bo v našem prostoru udejanjilo vse tisto, o čemer sem govoril prej. Znaki nekih drugačnih razmišljanj, kako ustvarjati naš organizirani vsakdan, se pojavljajo: za zdaj so to le znaki, zaviti v žamet, da ne bi koga ranili, a vendar so. Kot predsednik ZSŠDI sem trdno prepričan, da bo do novih vsebinskih razmišljanj v našem prostoru prišlo: ne v polemičnih tonih, ampak v skupnem iskanju rešitev in tez, ki naj peljejo k boljšim izbiram strategij, ki naj prispevajo k boljši rasti vse naše skupnosti.
