Kaduo pozabe?

Piše: Ambrož Kodelja

Ob 40. obletnici smrti beneškega duhovnika Rina Markiča – Marchiga (1940–1982)

“Človek je in mora biti Božji sodelavec. Bog nanj računa. Zato je treba reči, da Bog po njem ustvarja mir, kolikor mu je človek pač na voljo.”

Če kdo, potem je duhovnik poklican, da ne glede na to, kje živi, mora tam ustvarjati mir … To je del njegovega poslanstva. Če se od tega oddalji, je najprej on sam veliko izgubil, z njim pa tudi okolica (župnija). To me je znova prepričalo v času vojne v Bosni, pa tudi danes v Ukrajini.

Mir običajno delimo na notranji in zunanji. Notranji mir je svoboden, ustvarja harmoničen razvoj človekove osebnosti v smer sociale in individualnih razsežnosti. Iz te notranje urejenosti izvira delo za zunanji mir. Med notranjim in zunanjim mirom je izredno tesna povezanost, saj iz notranjega izhaja zunanji, ta pa zopet pospešuje rast notranjega. To je zelo preprosto opisal evangelist Matej: “Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim” (Mt 7,12).

Ta na prvi pogled nepomemben uvod postane smiseln, če se želimo pokloniti spominu prerano umrlega Rina Markiča (1940–1982). Poznala sva se že davno pred novo mašo, ko je bil še bogoslovec v Vidmu. Srečevala sva se, lahko rečem, ob vseh njegovih življenjskih postojankah. Samo dvakrat nisem imel sreče, da bi ga videl. Prvič je bilo v videmski bolnišnici, ko mi je zelo prijazen primarij po skoraj enournem pogovoru le dovolil, celo lahko rečem, prosil, naj ga obiščem na oddelku. Ko pa sem prišel pred vrata oddelka, me je osorno (!) zapodila redovnica in ob glasnem pogovoru se je od nekod pojavil še bolniški kurat in me dobesedno vrgel pred stavbo. Z menoj je bil moj kolega Silvo Leban, ki je bil tedaj v Drežnici. Spogledala sva se in se čudila temu nenavadnemu obnašanju. Nazaj grede sva ob Nadiži v spomin na ta dogodek zmolila rožni venec, v sebi pa sem čutil neki odpor do tega šmrkavca – kako se lahko neki duhovnik tako vede do sobrata duhovnika?!

Drugič sva se zgrešila slab mesec pred smrtjo. Prosil me je, naj mu prinesem Čopovo knjigo o naših gorah, pa ga ni bilo doma …

Bog je največji in edini pravični sodnik, zato ne bom razpravljal, kje so vzroki za Rinovo zgodnjo smrt …

Človekova kultura je povezana z jezikom. Tega se je Rino vedno zavedal, čeprav je ob njegovi smrti izpadlo marsikaj drugače, kot je bilo v resnici. Zadnjih štirinajst dni njegovega tuzemskega življenja in obisk pri znancih v Ljubljani kljub dobri volji in plemenitosti, ki se je izkazala ob njegovem pogrebu, in pisarjenje ob njegovih obletnicah smrti, še vedno ostaja uganka Rinove življenjske drame. Zanimivo: celo po smrti so oskrunjali grob. Tu veljajo besede: “Ne nosiš ti korenin, pač pa korenine nosijo tebe …” – Oseba je temelj, iz katerega vse izhaja in h kateremu se vse družbeno življenje vrača. Ker oseba ni sama, je nujno sodelovanje vseh. Vsi vemo, da je vsaka organizacija v nevarnosti, da zapira pota osebni svobodi, kadar pa ta postane sama sebi namen, oseba kot taka nima več prostora za svoj razvoj. – Nekaj podobnega lahko razmišljamo o Rinu, njegovem delu, poslanstvu in življenju …

Koliko spominov bi lahko še opisal, pa naj bo dovolj. Znani Ponediščak je zapel:

“Zadeu si naše težave, Rino,

zadru si bandiero, de ostane živuo,

ker ne smie umrieti.

Si meu trošt na mladino,

podpuora odrešenja, rodno testuo … ”

 

Na sliki: Rino Markič in Ambrož Kodelja 9. 7. 1967 – nova maša, Deskle

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme