Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (14)
Mali muc s Planine pod Golico
V Plavškem rovtu me je pričakal asfalt. Ker je bil moker, spust pa še bolj strm kot do tja, sem moral biti med hojo previden, veliko bolj kot na makadamu. Pri desetih ali dvajsetih letih se morebitnemu zdrsu, nerodnemu padcu in pristanku na trdih tleh posmeješ, pobereš se in greš dalje. Pri skoraj petdesetih je sicer še vedno lahko tako, možno pa je tudi, da ostaneš na tleh in se ne moreš več pobrati, čaka pa te servis v bolnišnici z vsaj nekajmesečno rehabilitacijo, zelo verjetno pa poškodovani ud nikoli več ne funkcionira tako, kot je pred nesrečo. Tudi zaradi kolen sem stopal počasneje, da jih ne bi po nepotrebnem preveč obremenjeval, saj me je čakalo do konca etape in celotnega izziva še kar nekaj hoje in prav nobenega pametnega razloga ni bilo za to, da bi hitel in že tako obrabljen hrustanec (zaradi pretiravanj v preteklosti) še dodatno izpostavljal. Hvala bogu me je rumena tablica v spodnjem koncu vasi usmerila na kolovoz. Na njej je pisalo, da me do Planine pod Golico loči še 2,3 kilometra poti.
Zelo divji, razbrazdan in zaradi dežja blatno-razmočen kolovoz je bil to in je vodil čez pašnike proti sosednji vzpetini. Spet je začelo deževati. Ker sem bil v bližini Golice, sem si predstavljal, da so vsi tisti travniki spomladi polni narcis, a tudi takrat so bili na gosto posejani z resda manjšimi poljskimi cveticami najrazličnejših barv, da je bila “scena”, po kateri sem hodil, mikavno pisana in prijetna. Na pašnikih pa krave, ovce, koze. Pri eni domačiji, kjer sem šel naravnost čez dvorišče, tudi gosi, race, kokoši in na verigi besneči pesjan. Kmetija z gospodarskim poslopjem je bila tako pristna in avtohtona in stara, da bi si zaslužila zaščito kot kulturna dediščina, s tem pa tudi obnovo, saj sta obe stavbi po robovih žalostno cveteli. Tudi streha je ob nalivih zelo verjetno na več mestih zamakala. In čeprav nisem videl nikogar, bi si upal staviti, da je živela tam samo še kakšna manjša, blizu sto let stara ženica, ki jo pride le ob koncih tedna obiskat sin iz doline, se takrat za nekaj uric zavihti na traktor in postori le najbolj nujno, kar je treba. Tak vtis sem dobil. In takih domačij je bilo ob poti, ne le tam, ampak tudi drugje, kar nekaj. Žalostno. In škoda.
Med počitkom pod strehco na mali avtobusni postaji na Planini pod Golico se je od nekod pritepel majhen muc, še ves neroden in mehak. Nedolžen. Občutek sem imel, da je bil to njegov prvi dan na prostem, ko je iz varnega zavetja garaže ali drvarnice pokukal v širni svet. Še posebej pohodniški palici sta mu bili zelo zanimivi in dežni pončo, ki sem si ga med pavzo slekel in po katerem mu nisem pustil plezati, da ga s krempeljci ne bi strgal. Čeprav se ga nalašč nisem dotikal, da ne bi navezala preveč prijateljskega stika, ker me je čakalo nadaljevanje poti, mi je, ko sem se odpravil naprej, sledil. Ob cesti. Vse do konca vasi, kar se mi ni zdelo najbolj fino in pametno. Nekajkrat sem ga skušal odvrniti od tega, a se nesrečnik ni pustil odgnati. Že zunaj vasi se je vendarle ustavil in še naprej gledal za mano. S tako sliko sem si ga vtisnil v spomin. Nebogljenega, prav pred kratkim rojenega v kruti svet. Nekaj avtomobilov je šlo previdno mimo, to sem videl, potem pa nisem več gledal. Še dolgo pa sem razmišljal o njem. Med drugim tudi o tem, da je bil mali muc morda reinkarnacija koga, ki je pijan povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom in je prišel po lastni smrti na popravni izpit pred napredovanjem v nov življenjski cikel v obliki nedolžnega naivnega mačkončka, ki ne ve, da je cesta smrtno nevarna.
Prva slika: Ovce ob poti
Druga slika: Pot do planine pod Golico
Tretja slika: Mali muc s planine pod Golico