Jože Pirjevec in Jože Možina o dediščini in pomenu druge svetovne vojne

Da med ljudmi še vedno vlada veliko zanimanje za dogajanje in razmere med drugo svetovno vojno in po njej, zlasti na slovenskem območju, je pokazalo številno občinstvo, ki je v ponedeljek, 16. junija, v Peterlinovi dvorani prisluhnilo predavanju zgodovinarjev Jožeta Pirjevca in Jožeta Možine. Oba imata na dogodke tistih burnih let, ki so globoko zaznamovala Slovence, nekoliko drugačen pogled. Na večeru, kjer se je razvila tudi živahna razprava, sta skušala pojasniti svoj pogled na dogajanje ter odgovoriti na vprašanja moderatorja, predsednika DSI Martina Breclja – ali prihaja do kakšnih skupnih točk in kje pravzaprav smo na poti sprave, ki bi si jo slovenski narod zaslužil.

Izhodišče za ponedeljkovo razpravo je bil pogled, ki ga je na drugo svetovno vojno razvil literarni zgodovinar Janko Kos v svoji Duhovni zgodovini Slovencev. Gre za poglavje z naslovom Slovenska katastrofa, ki ga je v skrajšani obliki prisotnim prebrala kulturna delavka Barbara Rustja.

Jože Možina, ki se z razmišljanjem Janka Kosa strinja, se je dotaknil nekaterih tem, ki so bolj tabuizirane. Začel je z zgodovinskim dejstvom, da sta bila za začetek druge svetovne vojne kriva oba totalitarizma. Komunistične partije po svetu so se bale sovjetskega komunizma in so se mu podredile, tudi takrat, ko je prišlo do sodelovanja med nacizmom in komunizmom. Temu so se prilagodili tudi slovenski komunisti. V nadaljevanju je Možina pojasnil, kako je bilo razdeljeno slovensko ozemlje ter kako so se na njem obnašali Nemci in Italijani. Na ljubljanskem območju je fašizem deloval drugače kot na Primorskem. Čeprav niso imeli dobrih namenov, so sprva dovolili uporabo slovenskega jezika in delovanje institucij. Pojavile so se različne grupacije: Komunistična partija, ki je bila številčno majhna in ilegalna, a zelo spretna, je bila pogosto podcenjena. Takrat je Kardelj izjavil, da bodo sodelovali v obrambi le, če bo boj napreden in v interesu Sovjetske zveze. Vojna je bila torej priložnost – ideološka domovina pa Sovjetska zveza. Možina je nato izpostavil sistematične laži komunističnega režima, nasilje, likvidacije ter pojasnil, zakaj in kako se je na Slovenskem začela kolaboracija. Dejstev ni opravičeval, temveč skušal razložiti okoliščine in razumeti, zakaj do tega– kot oblike samoobrambe in ne kot dejanja z vojaškim namenom – pride.

Pirjevec je začel z ugotovitvijo, da je vsaka vojna katastrofa, saj v njej človek ubija človeka. Poudaril je, da je bila druga svetovna vojna za Slovence vsekakor pomembna, ker je razbila stvarnost, v kateri smo bili ukleščeni in razkosani. Spraševal se je, kaj bi se zgodilo s Slovenci, če ne bi bilo druge svetovne vojne in partizanskega upora. Narod bi postal žrtev velikih sil, s katerimi smo mejili, je dejal Pirjevec. Poudaril je, da smo v boju proti fašizmu naredili velik kvalitativni skok, odpornost pa nas je preoblikovala in ohranila naš obstoj. Po njegovem mnenju te enkratne in pomembne volje do upora ni mogoče prezreti. Ob tem ni zanikal temnih plati partizanstva in komunizma, ki jih tudi sam obravnava v svojih delih. Pirjevec je prav tako omenil razlike med posameznimi pokrajinami, zlasti ljubljansko, kjer je izpostavil “ideološki konflikt med klerikalnim delom katoliškega občestva, ki naj bi težil k teokraciji, in komunisti”.

Zgodovinarja se glede številnih izrečenih razmišljanj nista strinjala. Možina je denimo poudaril, da Cerkvi oziroma ljubljanski škofiji ni šlo za vzpostavitev teokracije, temveč je predstavljala edino organizirano opozicijo komunizmu – zaradi česar je postala nezaželena. Pirjevec pa se ni strinjal s tezo, da sta bila upor in vojna zgolj sredstvi za uresničitev brezrazredne socialistične družbe, ki bi presegla narodno identiteto. Po njegovih besedah so bili slovenski komunisti veliki narodnjaki, partizansko gibanje pa se ne bi moglo razviti v takšni meri brez široke podpore ljudskih množic. Ob koncu je moderator oba sogovornika vprašal, kako vidita stanje razdvajanja znotraj zgodovinopisja in slovenske družbe nasploh ter kje se nahajamo na poti sprave. Pirjevec je dejal, da je čas velik zdravnik in da bodo ti spori čez desetletja zbledeli. Pogosto so namreč zlorabljeni v politične namene, predvsem s strani tistih, ki od tega živijo – in zato spodbujajo razprtije ter sejejo razkol. Možina pa je izrazil prepričanje, da takšni večeri soočanja pomembno prispevajo k dialogu, saj med zgodovinarji vendarle obstaja spoštljiv odnos in odprta komunikacija. Poudaril je, da se moramo zavedati, da smo s povojnimi poboji in krivicami zdrsnili na zelo nizko civilizacijsko raven. Danes obstajajo vede, ki se ukvarjajo z dediščino travm – in te lahko vplivajo na mlajše generacije ter postanejo nevarne, če ostajajo nerešene. Nekatera zgodovinska dejstva še danes niso priznana, kar narodu škodi, meni Možina. Dodal je, da bi bil na primer dostojen pokop vseh umorjenih, ki so jih odkrili v zadnjih letih in še čakajo na grob, konkreten korak na poti do sprave.