Jovanovićeva predstava na odru ljubljanske Drame
V režiji Luke Marcena oživi mojstrovina največjega slovenskega dramatika druge polovice 20. stoletja
Ne pretiravamo, če zapišemo, da je bil Dušan Jovanović (1939–2021) največji slovenski dramatik druge polovice dvajsetega stoletja. Ob Dominiku Smoletu, Igorju Torkarju, Danetu Zajcu, Rudiju Šeligu, Petru Božiču, Ivanu Mraku in drugih se Jovanovićev dramski opus s številnimi deli uvršča v sam vrh slovenskega gledališča. Med vsemi naj omenimo le nekatere, in sicer Predstave ne bo (1963), Znamke, nakar še Emilija (1969), Življenje podeželskih plejbojev ali tuje hočemo, svojega ne damo (1972), Osvoboditev Skopja (1977), Zid, jezero (1989), Klinika kozarcky (2004) in Boris, Milena, Radko (2013). Jovanović je med drugimi režiral celo vrsto del in prejel toliko nagrad, da bi bilo naštevanje le-teh predolgo opravilo. V svoji plodni in dolgi karieri je večkrat sodeloval tudi s tržaškim Slovenskim stalnim gledališčem, ki je na oder denimo postavilo že omenjeno Življenje podeželskih plejbojev, in sicer v sezoni 1971/1972.
Za Dušana Jovanovića in njegove sopotnike, ki so začeli s pisanjem dram med petdesetimi in šestdesetimi leti preteklega stoletja, je značilno predvsem gledališče absurda, ki se mestoma podaja v vode ludizma, družbene kritike in ironije. Janko Kos pravi, da je Jovanović v slovenski dramatiki dejansko uresničil zamisel skrajnega modernizma, nato pa se je podal še v postmodernistične vode. Modernizem se je v tistem času razvijal tudi v pesništvu in pripovedništvu (Kocbek, Strniša, Zajc, Košuta), pomenil pa je predvsem odmik subjekta od stvarnosti in uveljavitev lastnega jaza. Postmodernizem pa je s svojim korakom naprej dejansko razbil objektivno resničnost in pospešil nastajanje avtopoetik (in avtodramatik).
Slovensko narodno gledališče Drama, ki že drugo sezono deluje v nadomestnih prostorih na Litostrojski cesti 56 v Ljubljani (dejansko gre za halo v Industrijski coni Šiška), je letos med ostalimi predstavami znova postavilo na oder Jovanovićevo Osvoboditev Skopja v režiji Luke Marcena. Iz industrijskega prostora so oblikovalci notranjosti provizoričnega gledališča z uporabo naravnih materialov, kakor je les, ustvarili svojevrstno, če ne celo edinstveno gledališko okolje.
Osvoboditev Skopja je postavljena na veliki oder SNG Drama, v njej pa glavno vlogo niti šest let starega dečka Zorana igra Saša Tabaković. Njegova mati je Lica Polona Juh, teta pa Lenče Pia Zemljič. Zoranovemu stricu Georgiju je osebo in glas posodil Jure Zrnec, v ostalih vlogah pa nastopajo še Uroš Fürst (več likov), Saša Pavček (babica), Nina Valič, Boris Mihalj, Ana Pavlin in Rok Vihar.
Samo besedilo Osvoboditve Skopja in posledično tudi njegova postavitev imata podobne lastnosti kot večina Jovanovićevega opusa in sloga. Njegove značilnosti pridejo morda najbolje do izraza v avtobiografski izpovedi Na stara leta sem vzljubil svojo mamo (Beletrina, 2018), kjer med vsemi prvinami prevladuje fragmentarnost besedila ter časa in prostora dogajanja. Druga svetovna vojna in želena osvoboditev mesta služita le kot nekakšna kulisa, da raziskujejo medčloveške odnose v času vojne. Na odru je tako videti veliko krvi, telesnega in duševnega nasilja, prizorov spolnosti brez posebne ljubezenske podlage, vdajanja užitkom, teptanja lastnega dostojanstva za nekaj hrane, pa tudi religioznih trenutkov, ki spričo vzhodne različice krščanstva mestoma že prehajajo v nekakšno mistiko.
Eni in isti dialogi se večkrat ponovijo v različnih prizorih oziroma postavitvah, nespregledljiva pa je tudi vloga glasbe Mitje Vrhovnika Smrekarja. Sceno obvladuje velik zvon bronaste barve, na odru pa se večkrat pojavi tudi medved. Čeprav je večina dogajanja v slovenskem jeziku, bomo tu in tam slišali nemščino, bolgarščino, makedonščino, jidiš in romski jezik, seveda opremljene z nadnapisi. Dejansko gre v Marcenovi uprizoritvi za priredbo, saj na odru nekatere osebe, ki se pojavljajo v Jovanovićevem izvirniku, v tokratni postavitvi sploh ne nastopajo, denimo Zoranov oče Dušan ali Zoranov prijatelj Riste.
Morda je prav zaradi tega v gledališkem listu natisnjeno celotno besedilo drame. Iz njega izvemo, da je igra posvečena na Kosovu leta 1947 rojenemu srbskemu igralcu Ljubiši Ristiću, nastala pa je med Črnim Vrhom, Skopjem, Beogradom in Ljubljano v letih 1976 in 1977.
Gledališki list je opremljen še s fotografijami z vaj, spiskom nagrad, ki so jih prejeli člani ansambla SNG Drama, statistikami in nekaj krajšimi zapisi, med katerimi velja izpostaviti tistega Zale Dobovšek Nobena vojna nikoli ne zastara. Dejansko gre za povzetje misli, ki je ubesedena in udejanjena v marsikaterem literarnem delu, denimo v romanu Menuet za kitaro Vitomila Zupana in filmu Nasvidenje v naslednji vojni, posnetem po tej predlogi. Tam se nekdanji partizan Berk in bivši nemški vojak Bitter v sedemdesetih letih pogovarjata o tem, da vojna v njiju na neki način živi dalje. Zala Dobovšek med drugim takole zapiše: “Seveda, vojna se konča kot fizični akt (…), a se naseli globoko v človekovo zavest, podzavest in nezavedno, je vojna, ki traja za vedno. Ostanki vojne, kot so travme, potlačene slike, prikrite izkušnje in zamolčane resnice, se valijo skozi generacije, še toliko bolj takrat, ko so ti ostanki, torej katastrofalne posledice in učinki, zatrti in odrinjeni.”
Dejansko je torej vojna človeku prirojena in kot taka piše literaturo od njenega nastanka (Ep o Gilgamešu, Iliada, Stara zaveza ipd.) do današnjih dni (Hemingway, Andrić, že omenjeni Zupan itd.).
