Izvrstna književnost in nova prijateljstva, tridnevni festival Rukopisi

Bil je dan, ko se je poletje nepričakovano prevesilo naravnost v zimo, in še sreča, da sem pred odhodom preverila vremensko napoved in v nahrbtnik namesto poletnih oblekic spravila dolge hlače in puloverje. Nebo nad Zagrebom je bilo prekrito s svinčenimi oblaki, ki so se dobro podali mojemu razpoloženju; bila sem premražena, neprespana in predvsem živčna, kot se mi rado dogaja, ko se podajam v neznano.

V začetku septembra sem dobila vabilo na tridnevni festival Rukopisi, ki se vsako leto odvija v Pančevu blizu Beograda ob izidu istoimenskega zbornika mladih prozaistov in pesnikov iz prostora nekdanje Jugoslavije. Novica, da bo v letošnji, že 47. izdaji zbornika objavljena tudi ena od mojih kratkih zgodb (v srbskem prevodu Natalije Milovanović), me je razveselila že sredi maja. Čeprav me je po eni strani zelo mikala priložnost, da pri predstavitvi zbornika sodelujem v živo, sem kolebala, predvsem zaradi zadrege, ker srbščine ne razumem najbolje. Vabilo pa je prišlo le slaba dva tedna pred festivalom, časa za kolebanje torej niti nisem imela in sklenila sem, da grem.

V Zagrebu sem se srečala s slovensko urednico in enim od hrvaških pesnikov, ki se je v Pančevo odpravljal z avtom in nama ponudil prevoz iz svojega mesta. Priložnost za “road trip” je močno igrala v prid moji odločitvi, da se festivala udeležim; ne samo, ker mi je občutno skrajšala pot z neugodnimi javnimi prevozi, ampak predvsem, ker mi je zagotavljala, da bom ob prihodu v neznano okolje lahko vsaj računala na dva prijateljska obraza.

In nisem se zmotila. Ob prihodu v Pančevo sem res imela že tri nove prijatelje – malo pred mejo s Srbijo smo pobrali še enega pesnika – in tam sem res bila (skoraj) edina, ki mi je komuniciranje v lokalnem jeziku povzročalo precejšnje preglavice. Motila sem se samo, ko sem se bala, da mi bo to pokvarilo vikend. Organizacijska ekipa festivala je poskrbela, da sem se počutila sprejeto in dobrodošlo, moji sovrstniki pa obvladajo angleščino in me niso grdo gledali, če sem jo občasno uporabila. Trije dnevi festivala so bili nasičeni s kvalitetnimi debatami – ne samo na odru dvorane Apolo, ampak tudi ob pivu ali kavi v okoliških lokalih pa med dolgo vožnjo do Srbije in nazaj proti Zagrebu –, zanimivimi literarnimi dogodki in obilico sveže proze, predvsem pa poezije.

Zbornik za mlade iz prostora nekdanje Jugoslavije v geografskem smislu resda ne bi obsegal Trsta, vendar je razpis za Rukopise odprt vsem, ki pišejo v jezikih nekdanje skupne države, ne glede na kraj bivališča; kot zanimivost naj omenim, da sva bila doslej v njem zastopana dva Slovenca iz Italije, pred mano je to uspelo Goričanu Alexu Kami Devetaku.

Moje delo se je v zborniku Rukopisi znašlo že leta 2021, vendar tedanje izkušnje, ko zaradi pandemije festivala sploh ni bilo, ne morem primerjati z letošnjo; pred tremi leti sem knjigo dobila po pošti in jo prelistala predvsem v iskanju svoje zgodbe. Tokrat pa veliko imen, ki podpisujejo prispevke v res lepo oblikovani knjigi, povezujem z obrazi ljudi, ki sem jih ravnokar spoznala. Črke na papirju so se spremenile v zgodbe, ki jih z velikim zanimanjem prebiram, čeprav si moram ob tem včasih pomagati s strojnim prevajalnikom. Poleg tega so vsakemu od gostujočih avtorjev dali prostor na odru in priložnost, da svoje misli in književnost deli s številno publiko, kar je za vse mlade avtorje redka in neprecenljiva izkušnja.