“Izredno sem bil vesel povabila SNG Nova Gorica”
Obeh premiernih uprizoritev dela Ljudožerski ples v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, 14. in 15. marca 2013, se je udeležil tudi avtor, mladi italijanski dramatik in scenarist Tommaso Santi, ki spada med “najmlajše in najbolj vznemirljive italijanske dramatike”, kot je zapisala dramaturginja Tereza Gregorič v gledališkem listu. Doma je iz ličnega mesta Prato v Toskani. Tu v Teatru Metastasio uprizarjajo največ njegovih besedil. Med drugimi sta tu doživeli velik uspeh predstavi Mele e negri (Jabolka in črnci) v režiji Alessia Pizzeche in Isola (Otok) v režiji Paola Magellija, ki režira tudi na Slovenskem in Hrvaškem. Santi je dramaturg v kulturnem društvu Kulturificio n. 7, v katerem uprizarjajo njegove igre. Za svoje delo Il sogno di Pablo (Pablove sanje) je prejel posebno priznanje žirije Bettijeve nagrade. Znan je tudi kot scenarist igranih in dokumentarnih filmov. Izkazal se je tudi za zelo prijaznega in iskrenega sogovornika, prav nič podobnega nekaterim italijanskim kolegom, ki se imajo za “prave zvezdnike”. Za ta kratki pogovorom se mu prisrčno zahvaljujem in mu želim še veliko zadoščenj pri njegovem gledališkem in filmskem ustvarjanju.
Najprej bi vas rada vprašala, ali ste že kdaj bili v Sloveniji in poznate kulturni utrip na Slovenskem? Ste morda že kdaj imeli stike s kakim slovenskim gledališčem pred to “novogoriško” izkušnjo?
Slovenijo poznam bolj površno, kot turist. Bil sem v Ljubljani. Novo Gorico sem obiskal pred leti zaradi dela. Imam nekaj prijateljev, ki se ukvarjajo z gledališčem in so delali tudi v Italiji. Poznam kar precej dobro kostumografa Lea Kulaša, ki je moj dragi prijatelj, in imam nekaj drugih prijateljev iz gledališkega in filmskega sveta. Z ustvarjalci v SNG Nova Gorica imam stike, ker sem jih spoznal pred nekaj leti, ko sem si tu ogledal predstavo. Moram povedati, da so me v Novi Gorici čudovito sprejeli.
Do sedaj niste imeli nikakršnih delovnih izkušenj na Slovenskem?
Ne. Tokrat je prvič in ta tekst ni bil še nikoli uprizorjen niti v Italiji, zato je to “svetovna” krstna uprizoritev mojega besedila Ljudožerski ples.
Kako pa je sploh prišlo do tega sodelovanja s SNG Nova Gorica? Morda poznate Marka Sosiča, ki je prevedel vaše delo v slovenščino? Ste morda kdaj bili v Slovenskem stalnem gledališču, kjer je bil Sosič nekaj let umetniški vodja?
V SSG nisem bil nikoli. Marka Sosiča sem spoznal preko skupnega prijatelja, potem ko je prevedel moj tekst. Bil sem zelo pozoren na to, da je takšna osebnost, kot je Sosič, sploh opravil prevod besedila. Sam sem sicer delal in še ustvarjam z režiserjem Paolom Magellijem, zato so se stiki z balkansko in slovensko kulturno stvarnostjo stkali prav zaradi tega poznanstva. Magelli mi je pomagal odkriti ta svet pred kakimi desetimi leti. Mislim, da sem to besedilo iz l. 2007 poslal v SNG Nova Gorica pred leti, ko sem bil še na začetkih svoje avtorske poti. Lansko poletje sem doživel lepo presenečenje: poklicali so me in povedali, da bodo moj tekst uprizorili. Na to delo, spravljeno v mojih predalih, sem že pozabil. V gledališču pa so se spomnili nanj in ga dali na letošnji repertoar. Zame je bila to prava igra naključja.
Kje pa ste dobili navdih za ta tekst?
Ta tekst se je porodil iz različnih idej, nekaterih zelo konkretnih in zelo aktualnih. V njem je govor o smrtni nesreči na delu. To pa je žal vsakdanja tragična realnost v Italiji in tudi drugih evropskih deželah. To je prva tema, ki me je zanimala. Druga pa je naš odnos do priseljencev. Ta problem je bil v Italiji vedno bolj prisoten v naši kroniki in politiki. Nazadnje pa me je zanimal še drugi vidik: kakšen je naš odnos do žrtev, v tem primeru na delu, ampak tudi do žrtev našega načina življenja nasploh. Pravi, sicer odsoten protagonist tega mojega dela je namreč truplo nekega priseljenca.
To je klasična podoba odsotnega protagonista, čigar odsotnost pa je zelo pomembna in huda. To podobo sem imel v mislih veliko let, pa tudi neki Pasolinijev stavek, povzet po Gorkem, “nobenega usmiljenja nimajo do živih, še toliko manj jih zanimajo mrtvi”. To so po mojem zelo pomenljive besede, ki so veljale v časih Gorkega in Pasolinija, toda sedaj so še bolj aktualne. Vsa vsebina Ljudožerskega plesa je prikazana v nekem tragikomičnem ključu. Komičnost je zelo grenka; protagonisti se v svoji mizerni podobi kažejo v komični luči. Komičnost je večkrat prav tragična.
Res sem zelo ponosen, da je ta tekst prvič uprizorilo SNG Nova Gorica. To pravim brez kakšne dolžnosti do gostiteljev, ker je iskrena resnica. Res sem zelo vesel.
Ste že spoznali režiserja Matjaža Latina?
Spoznal sem ga včeraj (v četrtek, 14. marca, op. pisca). Zelo sem zadovoljen z delom, ki ga je opravil. Čeprav, žal, ne poznam slovenščine, sem vztrajal eno uro in pol, ne da bi se pri ogledu
predstave dolgočasil, in to je najpomembnejše. Odsotnost dolgčasa predstavlja pri gledališki stvaritvi že odličen rezultat. Latin je opravil zelo zvesto branje moje ideje in dodal konec, pri katerem je skoraj bral moje misli. Njegov konec je logičen sklep neke poti, do katerega sem tudi sam prišel, ne da bi ga sicer napisal; morda sem svoj prvi zapis tega teksta celo končal s takim prizorom.
Kako pa so se vam zdeli igralci?
Zelo cenim balkanske igralce, ker so zelo pripravljeni za poklic, ki ga opravljajo. Pozna se, da vi imate tako močno igralsko tradicijo. To je, iskreno povedano, zelo vidno.
Je bila torej izkušnja v SNG Nova Gorica zelo lepa in vaše bivanje v Novi Gorici tudi?
Ja. Bila je krasna izkušnja. Kot gosta so me sprejeli pred sedmimi ali osmimi leti. Ob tej priložnosti sem spet dobil prijatelje.
Torej bi še kdaj radi sodelovali s tem gledališčem?
Upam zares, da bom še kdaj prišel sem.
IK
