Izloči vse težke besede
Ohrani let v spominu!
Ptica je umrljiva.
Forugh Farrochsad
preprosto reci:
kako lepo cveti anemona
kako okusno je vino
kako krepčilen je bil spanec
kako zelo rada imam svojega vnučka
ne sprašuj:
od kod prihajam?
kam sem namenjena?
v copatih pozdravim sonce
v vetru pocrkljam zrak
s pogledi pobožam mimoidoče
s tišino se zapletem v pogovor
in let me odnese proč
poglej
2. oktober 2021
Ilma Rakusa
Oktober, barvno sijoč od žarečih odtenkov listja, a obenem sivkast in deževen – odvisno pač od vremena. Dnevi se krajšajo, svetloba se umika temi, priplavajo melanholične misli, otožnost, spomini na drage, potrtost, malodušje. Nastanek pesmi Ilme Rakusa, pesnice in pisateljice, prevajalke, literarne kritičarke in prejemnice številnih nagrad, med drugim vilenice leta 2005, se datumsko umešča v jesenski čas. Natančneje v obdobje, ko nas je v svoj obroč stisnila pandemija kovida, ko sta se nas polaščala tesnobnost in strah pred prihodnostjo. Pesem uvajata verza iranske pesnice Forugh Farrochsad (1934–1967).
Ilma Rakusa se je odločila, da bo izločila najbolj uporabljena ločila, in sicer vejice in pike. Opazno povedna je torej vloga dvopičij in vprašajev: dvopičje sledi nagovoru v drugi glagolski osebi, ki vabi, spodbuja (reci, ne sprašuj), vprašaj pa se povezuje s prvoosebno glagolsko obliko (prihajam, sem namenjena, pozdravim, pocrkljam idr.). Že sam naslov izreka dialoško dinamičnost pesmi, ki se odraža v bogastvu glagola.
Stvarnost zunanjega sveta se zarisuje v tretjeosebnih glagolskih oblikah (cveti, je, je bil, odnese), lirski subjekt pa kot da se pogovarja s svojim alter egom, ki deluje razumsko, narekuje, se ne vdaja čustvom. Polnost in zadovoljnost se odražata v prvoosebnih trditvah, v izrazih zelo rada imam, pozdravim, pocrkljam, pobožam. Ljubezen do življenja je torej v drobnih, malih vsakdanjih stvareh in gestah, v sozvočju z naravo, ko zjutraj “v copatih pozdravim sonce / v vetru pocrkljam zrak”. In ko “s tišino se zapletem v pogovor”, kot da ne čutim(o) nasprotujočih si besed paradoksa.
Pesnica ne izreka težkih besed, ki jih je treba izločiti, njeni življenjski koordinati sta odprtost in preprostost (tudi pesniškega izraza in podobja). Zahtevnost bivanja se postopoma rahlja, teža, pritisk časa se manjšata. Predzadnji verz “in let me odnese proč” odseva občutek lahkosti, ko se preda sproščenosti bivanja. Življenje se odkriva v hvaležnosti za dobro prespano noč, za dar odnosa z vnučkom. Lepota biti je v sprejemanju enostavnih dejstev, ne v postavljanju zapletenih vprašanj. Pomislim na simboliko jeseni, ki prinaša sadove modrosti in hvaležnosti.
Razlogov za izbiro pesmi je več: jesenski letni čas, metaforično primeren za izrekanje bistva človekove zrelosti, čas, ki se konkretno povezuje z datiranjem pesmi, in srečanje s književnico Ilmo Rakusa, ko je 13. septembra v Sežani v okviru letošnje Vilenice poleg drugih literarnih gostov brala v nemščini dober ducat svojih pesmi, tudi zgornjo. Pred tem mi je prijazno napisala posvetilo v tri svoje knjige, v slovensko v slovenščini, v dve nemški pa v nemščini.
Pred leti sem si namreč za rojstni dan zaželela posebno darilo: hčerka mi je iz Kölna prinesla dve njeni knjigi. Ob pesniški zbirki Impressum: Langsames Licht (2016) sem potem preživela eno najbolj vročih poletij s številnimi vročinskimi vali. Zaprta v stanovanju sem negibnost časa preganjala z natančnim, večkratnim, tudi glasnim branjem pesmi in si bistrila um z brskanjem po nemško-slovenskem slovarju. Dokaz za to so ob datumu branja izpisane opombe, podčrtani izrazi, slogovna opažanja, primerjave. Čudovito! Lahko bi brala v nedogled, tako obožujem paberkovanje po slovarjih, iskanje pomenov, zvočnih podobnosti jezikov, besednih iger, aliteracij in asonanc. Lirika Ilme Rakusa me je naravnost navdušila zaradi zvena besed, muzikaličnosti verza in ritma.
V pesmi Sommer/Poletje me je prevzela impresivna pesniška upodobitev notranjščine sobe v obdobju žgoče vročine: brenčeča muha, godenje škržatov, svetlobni zajčki, predmeti, ki “obmirujejo v tihožitja”. Pesem sem kasneje predstavila v govornem nastopu na tečaju nemščine – v nemščini seveda! A ker je zdaj drug (letni) čas, je izbira drugačna. Zgornja pesem je objavljena v knjigi Impressum: upočasnjena svetloba (Beletrina 2023), ki vsebuje izbor iz istoimenske zbirke in zbirke Niti dneva brez / Kein Tag ohne (2022) v originalu in odličnem prevodu Amalije Maček.
V književni svet Ilme Rakusa sem vstopila pred dobrim desetletjem z branjem knjige Morje modro moje (Mehr Meer, 2009). Pisateljica se v spominskih utrinkih sprehaja po mestih in krajih svojega življenja, od Rimavske Sobote na Slovaškem, kjer se je leta 1946 rodila očetu Slovencu in mami Madžarki, preko Budimpešte, Ljubljane, Trsta in drugih mest, denimo Pariza, do Züricha. Tu je po študiju romanistike in slavistike dolgo poučevala na univerzi in živi še danes. Njeno svetovljanstvo in znanje številnih jezikov, tudi slovenščine, se odražata v tematski, motivni, slogovni in žanrski prepletenosti njenega pisanja. Izbrano samostalniško izražanje, pogosti kratki glavni stavki in priredja, ponavljanja izvabljajo zvočnost iz besede, ki valovi kot morje. Impresionistični doživljajski mozaik se sestavlja s smislom za detajle, za svetlobo in senco, z barvnimi in slušnimi zaznavami, različnimi prijetnimi in neprijetnimi vonji.
Če težko berete poezijo, vzemite v roke vznemirljivo “poetično avtobiografijo” Ilme Rakusa. V minulih dneh me je ob ponovnem branju spet posrkala vase: iskrenost pripovedovanja, otroška perspektiva z nadihom pravljičnosti, iskateljsko globinska duhovnost doraščajočega dekleta, ljubezen do glasbe in do literature, zlasti Dostojevskega in ruske poezije, srečevanje z ljudmi in odkrivanje drug(ačn)ega v časih železne zavese – predvsem pa morje, tržaško in ne samo to. Gotovo boste v duhu podoživljali poglavja, posvečena obdobju, ki ga je mala Ilma preživela v Trstu. Drevored XX. septembra, pokrita tržnica, Miramar, vožnja na Opčine, Kras in zlasti Barkovlje, kjer se je kopala in doživljala lepoto morja. In na obzorju Gradež in še dlje Oglej, kamor je družina hodila na izlete.
Prijetno branje!
