Izkoristimo čas prisilnega mirovanja, da se zazremo sami vase in da opravimo obračun svojega življenja

Piše: Matevž Čotar

Pozdravljen, Igor, in dobrodošel spet doma. Pri Novem glasu smo s skrbjo spremljali tvoje zdravstveno stanje in smo vsi veseli, da si premagal to bolezen, ki lahko v nekaterih primerih krepko napade osebo in pusti hude posledice. To se je zgodilo tudi tebi, čeprav si še mlad in si bil drugače zdrav … Kaj bi povedal tistim, ki še podcenjujejo ta virus ter se ne ravnajo po navodilih …

Hvala za dobrodošlico, vrnitev domov, potem ko sem bil skoraj cele tri tedne popolnoma izoliran v bolnišnici, je res predstavljala trenutek prerojenja. Virus covid-19 je zahrbtna pojava. Širi se zelo hitro in preko preprostih vsakdanjih človeških navad. V velikem delu okuženih sploh ne daje bolezenskih znakov in ravno po teh se najlažje širi. Spet v drugi kategoriji ljudi povzroči le blage simptome, kot so, denimo, povečana telesna temperatura ali navadni gripi sorodne znake. V tretjo kategorijo ljudi pa lahko udari z vso silo in navadno povzroči bolj ali manj hude oblike pljučnice, ki jih zdravimo le v bolnišnici s pomočjo namenskih zdravil in z umetnim dovajanjem kisika. Zaradi povedanega so zelo izpostavljeni starejši ljudje in sploh tisti, ki se že zdravijo zaradi drugih bolezni in je njihov organizem tako ali drugače ošibljen. Virus pa je udaril, včasih tudi do smrti, tudi mlade in zelo mlade ljudi, zdrave in športno aktivne. Tako da lahko rečemo, da virus ne gleda na osebno izkaznico. Udari in pika. Včasih se nam lahko posreči, da je blag, včasih ne. Zato je pomembno, da v pričakovanju na cepivo, za katero bo potrebno kar nekaj časa, in na učinkovita zdravila, ki jih z zaupanjem pričakujemo v kratkem, da se zdaj skušamo za vsako ceno izogniti okužbi. Zaradi tega večkratni poziv, da se držimo navodil zdravstvenih in upravnih oblasti. Med temi najbolj preprosto in najbolj pomembno: ostanimo doma, čim več. In ko smo v stiku z zunanjostjo, bodimo zelo previdni: zaščitimo si usta in dihala ter si stalno skrbno umivamo ali drugače razkužujemo roke.

Nazadnje pa ključno sporočilo: virus je res zahrbten in agresiven, vendar, hvala Bogu, razpolagamo tudi z učinkovitim zdravstvenim sistemom, ki nam stoji ob strani in nas spremlja do dokončne ozdravitve.    

V dneh v bolnišnici si imel prav gotovo veliko skrbi, a tudi časa za razmišljanje … V teh časih si ne predstavljamo, kako je biti odrezani od sveta, še dobro, da obstaja  tehnologija … Ali se motim? Verjetno ti je bila tehnologija za nekatere stvari v pomoč, za druge malo manj …

Točno tako. Telefon in razne komunikacijske aplikacije so mi edine omogočale, da sem zapuščal bolniško samico. Prejemal sem sporočila sorodnikov in prijateljev, včasih sem se z videoklicem povezoval s svojo družino. Zaradi telefona pa je bil včasih pritisk zunanjosti skoraj neznosen. Bil sem med redkimi okuženimi z imenom in priimkom, ostalim je bila v glavnem zagotovljena zasebnost. Zato sem zlasti v prvih dneh hospitalizacije prejemal številne prošnje časnikarjev, tako iz Italije kot Slovenije, da bi posredoval svoje pričevanje o tem, kako izgledata okužba in zdravljenje. Bil sem v postelji z visoko vročino, tako da sem le redkim na hitro odgovoril, večji del kolegov je ostal brez odziva in upam, da so razumeli, da situacija ni bila najboljša niti zame …  

Kako gledaš na politično in časnikarsko etiko po tej osebni izkušnji? Hitro so te napadli in pisali o tebi, ne da bi imeli vseh podatkov o tem, kako si se ravnal … Če ne bi toliko vztrajal za bris, bi lahko šlo slabše … Je sprejemljivo, da te nekateri obtožujejo neodgovornosti samo zato, ker si v politiki njihov nasprotnik? 

Z velikim razumevanjem, saj smo prav vsi že dalj časa pod velikim pritiskom, negotovi in zaradi tega tudi dejansko prestrašeni. Sam sem bil okužen v času, ki je skoraj neprimerljiv z današnjim, pa čeprav je minil le slab mesec dni. V začetku marca so bile sicer že zaprte šole in prekinjene športne in kulturne pobude. Vendar smo se še vedno neposredno sestajali, podjetja in pisarne so normalno obratovali, skoraj nihče ni uporabljal zaščitnih mask ali rokavic. Na severu Italije je bilo nekaj t.i. rdečih con. Le nekaj dni po mojem vstopu v bolnišnico se je stanje obrnilo na glavo: vsa Italija je bila proglašena za veliko rdečo cono. Virus se je skoraj nemoteno širil februarja in z vso silo butnil na dan marca. Ukinjena je bila vsaka oblika neposrednega srečevanja tudi manjših skupin ljudi. Seje, tudi institucionalne, kakršne so deželne, so začele potekati le v obliki videokonference. Postopno so bile dan za dnem uvedene vse strožje omejitve v premikanju ljudi. Celo do tega je prišlo, da je prepovedano, da gremo sami na sprehod v park ali gozd. Vse to se je zgodilo v pičlih nekaj dneh. Ko se je meni pojavila vročina, sem več dni vztrajal, da so mi opravili bris. Nisem spadal v takratni protokol testiranja, ker nisem kazal zadostnih virusnih znakov. Nisem obiskal takratnih redkih rdečih con, nisem kašljal, niti drugih dihalnih težav nisem imel. Isti dan, ko sem po dolgem vztrajanju imel zdravniški pregled, me je infektolog ponovno pomiril, da me v najslabšem primeru tare neka oblika navadne gripe. Bris so mi opravili zaradi mojega vztrajanja in da me pomirijo. Danes testirajo po dolg in po čez in ob vsakem minimalnem bolezenskem znaku. V tujini je marsikje zelo podobno. Tako se je svet spremenil v štirih tednih.   

V palačo deželnega sveta sem stopil prepričan, da je virus prisoten kvečjemu v moji fantaziji. Kljub temu sem si skrbno razkužil roke že ob vstopu. Imel sem namen zagovarjati neko aktualno svetniško vprašanje, vzeti svoje stvari in se pobrati domov v pričakovanju, da bo gripa že dan kasneje mimo in da bom sodeloval v naslednjih dveh dneh pri zasedanjih. Končalo se je tako, da sem poslušal konec Riccardijevega poročila o ukrepih proti virusu in ugotovil, da bodo preostale točke na dnevnem redu zelo kasno prišle na vrsto. Tako sem vzel svojo dokumentacijo o zakonu, ki naj bi ga obravnavali v naslednjih dneh, in zavil domov. Zvečer je prišla hladna prha, ko me je zdravnik poklical, da je bris “devetdesetodstotno pozitiven” in naj pridem že isti večer, če mi je slabo, drugače dan kasneje. Ni mi bilo slabo, vendar sem v torbo na hitro stlačil nekaj oblek in prenosni računalnik ter se sam odpravil v bolnišnico. Parkiral sem avto in tam je ostal skoraj tri tedne.

Vest o moji okužbi je privedla do preklica seje deželnega sveta v naslednjih dveh dneh in testiranja nekaterih kolegov, ki so sedeli okoli mene v tistih nekaj minutah, kar sem jih prebil v avli. Od takrat se organi deželnega sveta sestajajo v obliki videokonference. Isto se dogaja tudi z drugimi sorodnimi organi v Italiji in Evropi. Sreča v nesreči: vest o moji okužbi je vse zdramila, saj bi se drugače v naslednjih dveh dneh v Trstu zbiralo nekaj sto ljudi – deželni svetniki, sodelavci, funkcionarji, časnikarji – z vseh koncev dežele, še vedno brez individualne zaščitne opreme, skupaj bi obedovali, pili kavo, si stiskali roke, se objemali, uporabljali ista stranišča. Šele danes vemo, da se je ravno v tistem obdobju virus potihoma širil, da je nato dobesedno eksplodiral v naslednjih dneh in tednih.

Seveda bi se z današnjim znanjem in zavestjo tistega dne skrbno izognil vsakemu stiku s komerkoli, še domov bi se ne odpravil. Zato sem se kolegom, takoj ko sem bil teden kasneje v stanju, da komuniciram, opravičil za nevšečnosti in jih prosil za razumevanje, saj tistega dne nisem imel možnosti, da bi pravilno ocenil resnost svojega zdravstvenega stanja.

Ti je sploh kdo med kolegi izrazil solidarnost?

Veliko jih je bilo in različnih političnih opcij. Pa tudi veliko preprostih ljudi, kar me je precej potolažilo. 

Kaj bi povedal o zdravstvu in odnosu, ki si ga imel z zdravniki? Si mogoče opazil razlike v ravnanju zdravnikov in osebja med prvimi dnevi, ko se je vse začelo, in pozneje ko je bilo okužb veliko?

Odnos z zdravniki in vsem osebjem je bil odličen, nimam kaj se pritoževati in pravzaprav sem ponosen na deželni zdravstveni sistem in na naše javno zdravstvo. Njima gresta moja neizmerna zahvala in priznanje. Tudi sami so se iz dneva v dan znašli pred čisto novim sovražnikom, ki ga vsi premalo poznajo. Vendar pristop je morda danes bolj odločen in pogumen. Na osnovi izkušenj na Kitajskem in drugod po svetu uvajajo terapije in zdravila, ki so se izkazala za učinkovita. Terapije so seveda prilagojene  posameznemu bolniku, njegovemu zdravstvenemu stanju in temu, kako se organizem posameznika odziva na različna zdravila in pristope. Največja in najbolj opazna razlika je bila morda v zaščitni opremi zdravstvenega osebja, ki se je iz dneva v dan bolj utrjevala in jih vse bolj ščitila pred možnostjo okužbe. Ravno zdravstveno osebje je najbolj izpostavljeno tveganju. Če pa zbolijo zdravniki, potem se stvari zelo zakomplicirajo tudi za sedanje in prihodnje bolnike …

Kakšni so bili občutki, ko si prišel končno domov? 

Bil je kot dan osvoboditve. Močno sem stisnil k sebi svojo družino. Za večerjo sem si privoščil cvrtega piščanca in pražen krompir. Na dolgo sem se prhal pod vročo vodo. Nato sem zlezel v svojo posteljo. Skoraj nisem mogel verjeti, da sem spet doma.

Bi si kdaj mislil, da nas bo tak virus spravil na kolena?

Vsi so in smo podcenjevali virus, ki nas vsestransko spravlja na kolena. Epidemija bo prej ali slej za nami. Potem bo treba spraviti na noge gospodarstvo, ki je prav tako na kolenih. Primerljivo bo s povojnim stanjem. 

Ti poznaš zelo dobro bodisi realnost v mestu kot na podeželju, katere so dobre in slabe strani enega ali drugega v tem trenutku?

Danes so gotovo na boljšem tisti, ki živijo na podeželju, pa čeprav s slabšim internetom. Tega gre vsekakor izboljšati, saj ni normalno, da je ponekod tudi normalen telefonski signal slab, kaj šele prenos podatkov. Na podeželju pa bistveno lažje prenašamo ukaz, da ostajamo doma. Ko imaš prostorno hišo, dvorišče, vrt, njivo, potem je hišni pripor bolj znosen. Pa tudi dela ti ne zmanjka, zlasti ne spomladi. Konfinacija v majhnem stanovanju sredi mesta je bistveno težja. Upajmo, da se bo širitev okužbe zaustavila in da se bodo ublažile omejitve na področju premikanja ljudi in obratovanja raznih podjetij. Tako stanje ne more trajati dolgo, ljudje bodo znoreli.

Kako misliš, da bo to, kar zdaj doživljamo, spremenilo politično in vsakdanje življenje?

Mislim, da si post virusnega časa sploh ne moremo zamišljati. Tako kot si nismo predstavljali zdajšnjega časa. Ta izkušnja bo še najprej močno vplivala na gospodarska razmerja. Pa tudi s psihološkega in etičnega vidika nas ta izkušnja že zdaj spreminja. Zanimivo bo videti, kako bo vse to vplivalo na odnose med državami in na prihodnjo vlogo Evropske unije, ki se za zdaj ni najboljše izkazala.

Gotovo pa je, da bo “popotresni” čas zahteval vse naše najboljše energije, znanje in pozitiven pristop. Izkoristimo čas prisilnega mirovanja, da se zazremo sami vase in da opravimo obračun svojega življenja, za kar nam je v vrtoglavem vsakdanu prevečkrat zmanjkalo časa. Predvsem pa izkoristimo ta čudni čas, da načrtujemo, da si zamislimo svojo prihodnost, da določimo ali potrdimo svoje prioritete in vlogo, ki jo imamo v ožji in širši družbi. In da nakopičimo vse potrebne energije za naslednjo dobo, ki bo seveda prepolna težav – vendar tudi nemajhnih izzivov. 

 

Pogovor: Igor Gabrovec - Osebna izkušnja bolezni koronavirusa

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme